Danes je mnogo lepši dan kot včeraj. Celo noč sem poslušal dež, kako je štropotal po strehi. Prvi peregrinosi so pričeli šumeti z vrečkami že ob 6. uri, jaz pa sem se le obrnil na drugo stran in skušal spati naprej. Dokler bo deževalo, ne grem nikamor! Včeraj sem pri sušenju na prevročem radiatorju skuril en par štumfov, izgubil noht z palca na nogi, uničil en par dobrih čevljev. Za povrhu pa nisem uspel najti bara z wifijem, in še na wc sem šel brez cajtengov. Totalno sfaljen dan!
Danes je čisto drugačen dan! Nisem izgubil nobenega nohta, vsi moji ostali čevlji (razen tistega napol razpadlega) so še celi, vsi preostali pari nogavic (2 para) suhi, pa še dvonamenski predlanski časopis imam v nahrbtniku (za branje na zasedanjih in za sušenje čevljev). Deževalo je le prve pol ure poti, ravno toliko, da mi je povsem zmočilo čevlje in hrbet, ker sem spet predolgo čakal z dežno pelerino. Ponavadi jo oblečem šele, ko sem dodobra moker, ker pač preprosto ne verjamem, da bo res spet deževalo. Potem se je pričelo jasniti, popoldne je celo sijalo sonce. Bilo je prekrasno. In pot, res čudovita. Ena najlepših etap na vsej Via da Prata! Doslej v dnevniku nisem preveč podrobno popisoval prehojene poti. Prvič - v vseh opisih poti po vodičih to zlahka najdete. In drugič, vsake oči imajo svojega malarja. Ampak, da ne bom po nepotrebnem zgubljal besed. Ena slika več pove kot tisoč besed, pravijo.
Vsi, ki berete ta dnevnik, vedite, da bom kaj kmalu po prihodu domov objavil tudi slike - fotke s poti. Za vsak dan, ko je deževalo, vsaj po 50, za ostale dneve pa tudi po 100 in več. Lepo jih bom zložil po dnevih in k dnevniku za vsak dan prilepil povezavo na ustrezen album slik. Pa si poglejte, kod sem hodil!
Imam pa še boljšo idejo. Zakaj pa ne bi kar sami odšli na tole Via de la Plata in si ogledali pokrajino ter se pomenili z ljudmi tukaj kar osebno? Saj ni dolga več kot dobrih 1.000 km in v enem dobrem mesecu se da opraviti z njo. Dežja pa tudi ne bo več kaj dosti ostalo za vas, večino za letos ga je že padlo v aprilu in maju. Le hrabro na pot!
Na kratko pa vseeno naj povem. Me preveč tišči, da bi bil tiho. Prvih 5 km do vasice Arenteiro je deževalo in hodil sem po asfaltu. Nič posebej lepega. Odločil sem se, da ne grem do samostana Oseiro, ker je tista varianta daljša, pa zaradi dežja itak ne bi kaj prida slikal. Ko sem opazil odprt bar, sem se odločil, da malo vedrim tam. Ko sem vstopil, sem že iz poklicne deformacije iskal napis - wifi. In res je bil tam, na steni. Naročil sem cafe con leche, razdrl nahrbtnik, priključil notebook, vtipkal contrasenjo (geslo) in čez par minut je bil dnevnik za prejšnji dan že objavljen. Potem sem skušal naložiti v Picaso še fotografije, a je bila linija preslaba in sem obupal sredi dela. Še malo Skypa z mojimi najdražjimi in za dve kavici se mi je zdelo, da sem že dovolj izkoristil prijaznost lastnice bara. Gremo naprej!
Pot je na vsem lepem postala prijazna. Malo po hudourniku navzdol, potem po prelepih gozdnih poteh in vzpon po skalnatih potkah proti Castro Dozonu. Okrog 13. ure sem bil pri albergu v kraju Dozon. Ker je bil lep sončen dan, je bilo še mnogo prezgodaj za zaključek etape. Grem naprej, čeprav je naslednji albergue šele v kraju A Laxe, 19 km naprej. To bo vsaj še 4 ure hoje, najbrž še kaj več. Pred 17.30 že ne bom tam. A nič ne de, pot je lepa, vreme še lepše. Le barov ni nobenih?
Takoj za vasico Dozon sem si vzel čas za počitek, prvi po 3 urah hoje. Počistil sem zaloge iz nahrbtnika - chorizo, kruh, paradižnik, aspirin in še en ibuprofen. Spil sem vodo z magnezijem iz zaloge, potem pa naprej. Naslednji dve uri sem pridno korakal navzgor in navzdol po travnatih, kamnitih, asfaltnih, gozdnih, mokrih in suhih potkah, kakor so pač velevale rumene markacije. Chorizo me je silno užejal, vodo sem popil že vso, bara pa nikjer! Delal sem slikce, požiral sline in sanjal o baru. V kraju Botos sem že mislil, da sem na konju. Napis Mahou na steni ene hiše je obetal veliko - a je bilo le skladišče za dostavo tega piva.
V kraju Donsion, le 3 km pred ciljem etape pa - zadetek! Zanikrna taverna. Sem že mislil, da je zaprta, propadla. Potegnem za kljuko, vrata presunljivo zaškripljejo - in se odprejo! Notri velik kamin, v njem gori par debelih polen - lep plamen. Debela deklica gleda špansko nadaljevanko na TV in v naročju pestuje mini psičko. Z velikim upanjem v glasu dahnem: "Cerveza?". In ko mi ona odbasira: "Si!", pogumno počim nahrbtnik po tleh, palice prislonim na steno in se skušam prikupiti psički. Ni šlo. Preveč je plašna. Poslikal sem njo, poslikal cel lokal, nato prosil šefico, da je še ona poslikala mene. In potem, šele po "Otro mas!" se je psička malo omečila in se pustila pobožat. Zgleda, da moj pesjanarski šarm na španske psičke ne deluje več...
Zadnje 3 km do alberga sem finiširal kot Boit. Dva pira data tak pospešek, da kar trgaš asfalt pod nogami...
Albergue v A Laxe je velik, nov in lep. Pol prostorov je še povsem praznih, še čakajo, da jim dodelijo kako funkcijo. Okupiral sem eno izmed prostih postelj, se stuširal, opral preostale nogavice in majice in jih razobesil na vrtu. Skupini španskih romarjev, kateri so tam polegali, prav nad glavami. Potem pa v akcijo!
Gremo preverit bar, ki naj bi bil 250 m oddaljen od alberguea, v smeri jutrišnjega nadaljevanja poti. Hodil sem 250 m in hodil sem še naslednjih 250 m, ko sem res zagledal bar "Pri veselem Joseju". Vstopim, vprašam. Pivo imajo, wifi tudi. Ok, popijem pivo, nazaj v albergue po notebook in že imam sprivatizirano mizo za ves večer. Ob 21. uri bo namreč nogomet - finale evropske lige med Atleticom Madrid in Atleticom Barcelona, ups, Atleticom Bilbao, seveda. A gledali bomo le prvi polcajt, potem gazda zapre betulo. V baru sem si naročil večerjo - menu peregrino. Zdaj pa je res že čas, da povem nekaj več o tej legendarni zadevi - MENU PEREGRINO.
V življenju vsakega peregrinosa je le nekaj res pomembnih reči - in menu peregrino sodi mednje.Zapomnite si besede - albergue, bar, cafe con leche, cerveza, tostadas in menu peregrino - pa se že lahko odpravite na pot v Španijo. Ne bo vam hudega, brez težav boste prehodili katerikoli Camino in prišli boste v Santiago de Compostela ter si prislužili svojo compostelo. Pa še zredili se boste, če Bog da! To je vse, kar mora peregrino vedeti, vse ostalo je že luksus.
Menu peregrino. Kako naj povem? Romar običajno je dvakrat na dan. Zjutraj poje kaj iz nahrbtnika ali si naroči slovite tostadas (toast, običajno serviran z marmelado in maslom - mantequilla) s kavico grande, v prvem odprtem baru, ki ga zjutraj pač najde. Po poti morda poje kako tortillo patata (krompirjeva pita) ali bocadillo (sendvič - običajno s pršutom, sirom ali klobaso, lahko tudi z zrezkom ali umešanimi jajci).
Glavni obrok dneva pa je za peregrinosa popoldan ali zvečer, po končani dnevni etapi. Takrat pravi romar kuha v albergu. Če je tam kuhinja, če je v kuhinji na voljo tudi posoda, če je v kuhinji štedilnik, ki dela. Če je v vasi tienda, če je bila tienda odprta, ko je šel romar mimo nje. Če je odgovor na le enega izmed teh čejev negativen, je najbolje ali celo edina preostala možnost za romarja, da poišče najbližji bar, ki ponuja menu peregrino. Skoraj vsi bari v Španiji ponujajo hrano. In če imajo hrano, imajo menu peregrino ali menu del dia. To sicer ni popolnoma isto, je pa skoraj isto.
Menu peregrino običajno stane od 9 do 10 eur, včasih kak evro manj, včasih par centov več. Sestavlja ga 5 stvari. Primo plato (prvi krožnik), ki je običajno solata mixta (toplo priporočam), juha enolončnica, špageti, lazanja ali kaj podobnega. Potem secundo plato (drugi krožnik), ki je glavna jed. Običajno je to kak zrezek - ternero (teletina), lomo oz. cerdo (svinjina) ali pollo (piščanec), zraven pa ocvrt krompirček, redkeje riž. Potem sledi postre - sladica. To je lahko sadje, jogurt, puding, sladoled, le redko pa pecivo. Zraven dobiš kruha, kolikor ga moreš pojesti. In zraven dobiš še beber - pijačo. Lahko je to voda, pivo, sok, vino. Če izbereš vino, dobiš celo buteljko. In če jo spiješ, smeš mirne duše naročiti še eno. Brez pripomb jo boš dobil. V nekaterih barih sem videl, da je gospodinja vprašala, ali kdo želi še mesa. In če je kdo rekel, da bi, je dobil še en šnicl. Tako, da je menu peregrino res kar lepa večerja, za sorazmerno mali denar.
Enega od takih sem si jaz privoščil prav zdajle :-)
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar