4.5.2012 Lubian – A Gudina, 25 km

4.5.2012 Lubian – A Gudina, 25 km, dež ves čas, hodil 7 ur, od 7.45 do 14.45 ure.

Včeraj in danes bi lahko bili najlepši etapi na vsej poti Camina Via de la Plata, a jih je žal malce pokvarilo slabo vreme. Obe etapi, včerajšnja in današnja, sta prav lepa planinska vzpona na razgledni sedli. A dež ves čas, slaba vidljivost, nobenega razgleda in nizka oblačnost so veselje nad planinsko turo precej zmanjšali. Oba dneva je padalo tako močno, da sem le redko posegel v nahrbtnik po fotoaparat in napravil kako fotografijo.

Takoj po odhodu iz mesteca Lubian, ki je pravo planinsko gnezdo, razmetano po kar strmem pobočju, je bila kaka 2 km pot zelo lepa. Sorazmerno lepa betonska potka je vodila proti avtocesti A-52 in malo zatem, ko sem pod viaduktom prišel pod avtocesto, se je ob poti pojavil sanktuarij.

Lepa planinska pot nas je vodila višje in višje proti sedlu. A žal si je isto potko izbrala tudi voda za svojo pot dol s hriba. Ponekod se je dalo skakati s kamna na kamen, ponekod se je dalo vodi izogniti na levi ali desni rob potke. A najbolj pogosto se ni dalo storiti nič in kaj kmalu je bilo v čevljih vode na pretek. Ko sem si moral ponovno zavezati odvezano vezalko, sem iz nje mimogrede iztisnil vsaj deci vode. Sama pot je izredno lepa in pravi užitek bi jo bilo prehoditi v samo malo lepšem vremenu. Tako pa se ni imelo smisla ustavljati. Plaval sem navzgor po poti proti toku in šele tik pod vrhom sedla Portela A Canda se je hudournik nekoliko umiril. Sedlo je na višini 1262 m in na njem je meja med provincama Zamora in Ourense, obenem pa tudi meja med deželama Kastiljo in Galicijo. Ko sem prestopil sedlo, sem se znašel v Galiciji. Tik pod vrhom sedla sem opazil, da je tam ponoči snežilo, ponekod so bili še vidni ostanki snega. Na vrhu sedla sem počakal na Nemca iz alberga, ki je prisopihal gor par minut za menoj, Norvežan Martin pa je bil na vrhu krepko pred nama. Poslikala sva drug drugega, potem pa sem mu zopet ušel naprej v dolino.

Sprva se je planinska pot kar strmo spuščala proti kraju Villavela, v katerem je tudi albergue v opuščeni železniški postaji. Tam se nisem ustavljal, ker sem bil preveč premočen in prezebel, da bi tvegal posedanje v baru. Nadaljeval sem proti kraju O Pereira. Ker se je pot spustila povsem v dolino reke, so se ponovno pojavile luže, potočki, mlake, hudourniki in podobna moča. Pot je mestoma postala povsem neprehodna. Kaj sedaj? Malo sem pogledal naokrog in na desni, kakih 70 višinskih metrov višje in morda 500 m daleč opazil kovinsko ograjo ceste N-525, ki prav tako vodi proti današnjemu cilju – A Gudini. Odločil sem se za prečenje na cesto in nadaljevanje po cesti. Napaka! Do ceste ni bilo samo 500 m, ampak vsaj kilometer, ker sta bila vmes še dva jarka, ki ju zaradi grmovja nisem opazil. In v jarkih je bilo vode v obilju. Dobro, za naslednjič vem. Če hodiš po cesti, se je drži. Če izbereš Camino, hodi po njem, ne glede, kakšna je pot. Gotovo je boljša kot prečenje po divjem terenu, po brezpotju. Ampak nekateri se res nikdar nič ne naučijo, dokler jih lastne napake ne izučijo ….

Na cesto sem prišel ves premočen in sajasto umazan od grmovja, ki je deloma zgorelo v travniškem požaru že pred časom. Do vasi O Pereiro sem imel še kak kilometer. Tam sem na večjem križišču zavil v bar Cazador in v njem ponovno srečal mornarja Jacquesa iz Bresta. Mirno je sedel za mizo, pil pivo in žvečil sendvič s pršutom. Povedal je, da je bil prejšnjo noč prav tako v Lubianu, a ne v albergu, pač pa v hostalu. Sicer je plačal nekaj več kot mi v albergu, a je lahko posušil cunje, gledal TV, se stuširal s toplo vodo in razmetal cunje, kakor se mu je zazdelo. Zamislil sem se. Če bo le še en dan dež, bom ostal brez suhih stvari. Norvežan Martin bo tudi danes prvi v albergu in gotovo bo zopet zasedel radiator. Kaj če bi danes šel v hostel namesto v albergue? Sicer se malo krega z mojo filozofijo, kako naj pravi peregrino hodi po Caminu in kjen naj spi (po albergih, seveda, če je le prosto). Ampak po 9 zaporednih dneh hoje v dežju si najbrž res že zaslužim kak dan udobja v svoji sobi. Predvsem zaradi možnosti, da operem in posušim vse cunje. Tako, odločitev je padla. Danes bom spal v prvem hostlu, ki ga staknem v A Gudini. Le še en pogoj – imeti mora tudi wifi!

Kmalu za O Pereirom sem šel še skozi kar velik kraj O Canizo in na drugem koncu mesteca je sledil vzpon na 1085 m visoko sedlo Canizo. Še 5 km me loči od današnjega cilja...

V kraj A Gudina sem prišel po slabih sedmih urah hoje, rahlo utrujen in popolnoma premočen. Na samem začetku mesta sem že staknil hostal. Cena 20 eur za single room je dobra, imajo centralno ogrevanje in wifi tudi. Ok, ostanem. Takoj, ko sem dobil ključ, sem šel v sobo, zmetal s sebe premočene cunje in smuknil pod topel tuš. Potem sem razobesil mokre cunje na radiatorje, povsod po kopalnici in še po vseh stolih v sobici (bil je seveda samo en stol). In potem sem v pomanjkanju boljše ideje šel na pivo ter po geslo za wifi dol k šanku. Jacques je medtem prišel v isti hostal, sedel pri mizi in čakal, da mu uredijo sobo. Počastil sem ga s pivom in poravnal račun za sobo.

Potem pa nazaj v sobo, obračat in sušit cunje. In vreme si moram pogledat za jutri. Čaka me etapa 35 km do A Laze. Če bo zopet deževalo, jo bom skušal skrajšati. Zaenkrat sem na poti še točno po planu. Kako krajšanje etape v dežju si še lahko privoščim, ker  lahko manjkajoče kilometre nadoknadim na prvi suhi dan.

Dober kilometer pred mestom sem opazil tablo, da je do Santiaga še 230 km. S temi razdaljami za Camino je vedno križ. Prvič, obstaja več variant poti na vsakem Caminu. Drugič, vodniki za kolesarje navajajo drugačne razdalje kot vodniki za pešce, ker trase niso ves čas enake. In tretjič, različni avtorji pač navajajo različne podatke – kdo bi vedel zakaj - in kdo ima bolj prav. Zato se bom jaz držal kar svojega vira – strani Eroski, kjer sem pobral podatke za pripravo svojih etap.

opis etape