27.4.2012 Villanueva de Campean – Zamora, 20 km

27.4.2012 Villanueva de Campean – Zamora 20 km, 4,30 ure hoje (08-12.30),

dež ves čas

Start ob 08.uri zjutraj. Oblekel sem planinske hlače, preko njih dežne hlače. Pa termo majico z dolgimi rokavi, termo srajco. Nato sem naložil nahrbtnik in preko njega ter seveda tudi preko sebe potegnil dežno pelerino. Potem pa hrabro na dež. Prvih 5-6 km je šlo po kolovozih preko polj. Mestoma je bilo zelo blatno, potem so sledili bolj peščeni deli poti. Včasih sem pobegnil čisto na rob poti, v mokro travo. Čevlji so bili kaj kmalu blatni in mokri. Ostala oblačila so se izkazala odlično. Nepremočljive hlače so se pokazale za resnično nepremočljive. Tudi ob prihodu v Zamoro, po 4 urah hoje v dežju so bile planinske hlače pod njimi še vedno popolnoma suhe. Tudi pelerina se je izkazala, srajca pod njo je ostala suha.

Holandca sta startala iz alberga kake pol ure pred menoj, vendar sem ju ob izhodu iz vasi zagledal le par sto metrov pred seboj. Najbrž sta šla še na kavico v bar, v katerem smo včeraj imeli kosilo. Razdalja med nami je kar nekaj kilometrov ostala enaka. Ko smo prišli do križišča s cesto N-430, sta onadva na prvem križišču zopet zavila na levo na Camino, jaz pa sem ostal na asfaltni cesti, ki skozi naselje Entrala vodi proti Zamori, oddaljeni še 14 km. To se je zopet izkazalo kot boljša odločitev. Ko sta se onadva po nekaj kilometrih ponovno vrnila na cesto, sem bil jaz že kak kilometer pred njima.

V vasi Entrala sem skušal najti kak bar, da bi si privoščil krajši počitek, kavico in morda tudi kak prigrizek. Čeprav vas ni tako majhna, prekrižaril pa sem jo podolgem in počez, bara v njej nisem našel. Tako sem kar nadaljeval, od Entrale do Zamore mi je preostalo še 8 km. Morda 4 km pred Zamoro sem zasledil kolesarsko pot, ki vodi od Zamore proti kraju Morales del Vino. Odločil sem se za nadaljevanje po tej poti. Čeprav je makadamska, je dobro utrjena z gramozom in ostanki asfalta, pripeljanimi od nekod drugod. Po 4 urah hoje sem točno ob 12. uri prikorakal do mestne table Zamore.

mestni grad v Zamori

Na prvem krožišču sem imel na izbiro, ali grem prej v center mesta ali v zgodovinski, stari del mesta. Odločil sem se za Zono monumental – in zadel žebljico na glavico! Po nekaj sto metrih hoje sem prišel do starega rimskega mostu čez reko Duero. Ko sem na mostu slikal mestno obzidje, je k meni pristopil domačin in me vprašal, ali vem, kje je albergue. Povedal sem mu, da nimam pojma. Pokazal mi je cerkev na drugi strani mostu in rekel, da je albergue čisto blizu nje. Naj samo sledim rumenim puščicam, ko pridem preko mostu, pa ga bom zlahka našel. Ubogal sem ga in že čez par minut sem stal pred zaprtimi vrati alberga. „Odpremo ob 13.30“ je pisalo na njih po špansko. Kaj sem hotel, kar z nahrbtnikom na ramah sem se odpravil na ogledovanje mestnih znamenitosti. Pogledal sem si mestni grad, lep primerek castilla iz 19. stoletja. Pa katedralo, cerkev svete Magdalene in še kako polovico od 23 cerkev, kolikor naj bi jih premogla Zamora.

cerkev San Juan de Puerta Nueva v Zamori

Na vsem lepem sem se znašel še na Plaza Mayor, kjer domuje župan, opazil pa sem tudi mestno biblioteko, koder je v Španiji še najlaže moč priti do Interneta. Privoščil sem si še „un cafe con leche“ in čas je bil za obisk alberga.

Zamora - katedrala iz 12.stoletja

Zamora - po starem delu mesta

Že na vhodu me je napadel starejši volonterski hospitalero in zahteval, da pri priči sezujem blatne in premočene čevlje. Takoj ko sem jih dal z nog, jih je odnesel nazaj ven, na odprti balkon, kjer je le borni nadstrešek branil dežju, da ni zopet pričel padati po mojem ubogem obuvalu. Potem sem moral sleči še premočeno pelerino in šele potem sem bil dovolj dober, da sem lahko vstopil v pisarno, kjer popisujejo peregrinose.

Prijazna hospitalera iz Francije ni znala niti besedice slovensko, pa tudi angleško in špansko ne. Jaz pa nič po francosko. Pa sva vseeno s skupnimi napori izpolnila vse rubrike v vpisni knjigi. Kje sem pričel hoditi, kam sem namenjen, iz katere države sem, kakšen je namen poti (kulturen, seveda). Potem me je seznanila s hišnim redom – zaklenemo ob 22. uri, takrat tudi ugasnemo luč. V sobah ni dovoljeno jesti, kaditi, se ljubiti (če se imaš s kom), telefonirati. Čevlji morajo ostati zunaj, čeprav so mokri. Vstajanje ne pred 6.30, ko se prižge luč. Odhod iz alberga najkasneje ob 08.uri. Po dosedanjih dveh sproščenih spanjih sem zopet prisiljen spoštovati hišni red. Podobno je v vseh albergih, kjer delajo kot hospitalerosi prostovoljci. Ti so veliko bolj zadrti kot kaki stari mački. Pravila izvajajo dosledno, brez milosti.

albergue v Zamori

V albergu nas je kakih 10 ljudi, po številu obutve na balkonu sodeč. Hodilo nas je kakih 6, ostali imajo čevlje čiste in suhe. Taksi romarji? Ali pa so začeli šele danes v Zamori? Kdo bi to vedel... Sicer pa ni pomembno, vsak se pač loteva Camina, kakor ve in zna. In vsi načini so enako dobri.

Stopil sem v mestno

Zamora - mestna hiša

knjižnico. Uradnik tam mi je vzel osebno izkaznico, me popisal, nato pa mi odklenil enega izmed računalnikov. Vsakdo sme uporabljati Internet v knjižnici eno uro na dan. Potem ti ga ugasnejo sredi dela. Pa čeprav ni nobenih kandidatov v vrsti, ki bi čakali na prost računalnik. Red mora biti. Obdelal sem pošto, pisal sosedu Mladenu, kaj naj postori doma namesto mene in že je bila ena ura mimo. Nato sem šel po mestu iskat kako odprto trgovino. Do 17. ure je čas sieste in težko je najti kaj odprtega. Končno sem v bližini alberga našel manjšo luknjo – alimentacion, v kateri sem kupil kruh, konservo sardin, piškote, fanto in nekaj čokolade. Nato sem šel nazaj v albergue in sedel za računalnik. Obljubil sem, da bom pisal dnevnik in obljubo je treba držati. Pa čeprav dnevnika ne morem sproti objavljati na internetu, kot je bilo zamišljeno. Bom že objavil, ko pridem v Santiago. Ali pa doma, še bolj verjetno.