Prvi del današnje etape je pot od Caceresa do mesteca Casar de Caceres, ki je oddaljeno dobrih 11 km. Trene je sorazmerno lahek za hojo. S Charlesom hodiva po planoti, posejani z redkim drevjem. V glavnem so pašniki, ponekod tudi zagrajeni z bodečo žico. Ob pol deseti uri sva pred albergom v Casarju. Ustaviva se za kavico, potem pa naprej. Takoj za Casarjem opaziva večje polje sončnih celic - sončna elektrarna, kakršnih je tu na jugu Španije kar precej. Ta je ena večjih.
OIb 13. uri pred seboj opaziva večjo vodno površino. To je že zajetje Embalse de Alcantara. ob njem leži najin današnji cilj - albergue Alcantara. Najprej prečkava reko Almonte, ki je eden izmed pritokov tega velikega zajetja. Pot nadaljujeva po asfaltni cesti, ki vodi po desni obali zajetja. Čez dobro uro prečkava še drugo reko - veletok Tajo. Tudi ta reka se izliva v zajetje. Na reki Tajo so leta 1969 zgradili 130 metrov visok jez elektrarne. Lastnik te elektrarne je firma Iberdrola, ki je obenem tudi lastnik večine sončnih in vetrnih elektrarn po vsej Španiji.
Ko sva približno na sredini jezera, se v levo odcepi makadamska potka, ki vodi do alberga. Albergue je v lepem novem poslopju in leži ob obali zajetja. Sobe so svetle, zračne, saj je strop deloma zasteklen. V sredini objekta je prostorček, posut z gramozom in brez strehe. Tudi dnevni prostor je lep, svetal, prednja stena je obrnjena proti jezeru in cela v steklu. Razgledi so fantastični.
Dan je prekrasen, nebo je brez oblačka, sonce pa pripeka tam okrog 40 stopinj. Pripraviva si kosilo iz zalog, ki sva jih prinesla iz Casarja. Paradižnikova solata s konservo tune za zabelo, štruca francoskega kruha in buteljka vina.
Po kosilu se spraviva na žehto. Operem vse cunje in jih obesim na stojalo, katerega odnesem za vogal albergua, da bi bilo na sončni strani vse do večera. Potem sva odšla na sprehod ob obali jezera. Ko sva se vrnila v albergue, sem s stojala pobral tisti del perila, ki kje bil že suh. Na stojalu so ostale brisača, dve majici, dva para nogavic.
Zvečer smo še malo kartali tarok, potem pa v posteljo. In kmalu po 22. uri se je začel koncert. Španec na postelji pod menoj je smrčal tako grozovito, da o spanju ni bilo moč niti pomisliti. Nekaj časa sem poslušal ta koncert, pootem sem se odločil, da poiščem kako rešitev. Potegnil sem jogi s postelje in ga odvlekel do tistega prostorčka z framozom sredi alberga, sicer pod milim nebom.
Ker je bila prijetna topla noč, je bilo spanje tam pravi užitek. Le iz daljave sem še vseeno slišal smrčanje, ki pa je bilo že dovolj tiho, da ni več motilo. Okrog 2. ure zjutraj sem opazil Chralesa, ki je prav tako vlekel svoj jogi proti dnevni sobi. Zjutraj mi je povedal, da je sredi noči opazil, da mojega jogija ni več na postelji in se je tudi on spomnil, da lahko pobegne ven iz spalnice. On se je odločil za dnevno sobo, kjer sta že od prej spala dva kolesarja, za katera so postelje že zmanjkale, saj je bil albergue polno zaseden.
Zjutraj sva se odpravila na pot še v jutranjem mraku in pozabil sem pobrati suho perilo s stojala za sušenje. Stojalo je namreč ostalo za vogalom alberga in ga zjutraj pač nisem opazil. Tako sem ostal brez brisače, dveh majic in skoraj vseh nogavic. Sicer je bil nahrbtnik nekaj lažji za nošenje, a vseeno sem moral kasneje ta dan v trgovino po nakupih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar