Via de la Plata - priprava na start

Via de la Plata, romarska pot od Seville preko Ourenseja do Santiaga de Compostela 
(varianta Sanabres)

Via de la Plata je več kot 1000 km dolga romarska pot, ki vodi od juga Španije proti Santiagu de Compostela. Pričetek te romarske poti je v mestu Sevilla. Možni pa so tudi začetki poti iz Cadiza, Huelve ali Granade. Pot vodi skozi Merido, Caceres, Salamanco in Zamoro proti Astorgi, kjer se Via de la Plata priključi Camino Frances. Druga varianta te poti pa od Zamore dalje poteka bolj proti zahodu, gre skozi mesto Ourense in pride v Santiago bolj od juga kot Camino Frances. Ta varianta se imenuje Camino Sanabres.


Pot Via de la Plata je precej manj oblegana kot Camino Frances. V letu 2010 jo je prehodilo okrog 14.000 romarjev, medtem ko je bilo na Camino Frances naštetih skoraj 200.000 romarjev. Seveda kar precej romarjev prehodi samo dobrih zadnjih 100 km vsake od teh poti, kar je minimalni pogoj za pridobitev Compostele oz. potrdila o opravljenem romanju. Pot je označena podobno kot Camino Frances, s simbolom Jakobove školjke in z rumenimi puščicami. Ob poti je kar nekaj zavetišč oz. albergov. Nekateri so cerkveni (paroquial), drugi mestni (municipal), vse več pa je tudi privatnih albergov. Kljub temu so nekatere etape opisane v vodnikih kot precej naporne, ker so razdalje med albergi večje kot 30 km, ob poti pa ni skorajda nobenih naselij s hrano in pijačo. Tudi vročina je ponavadi hujša kot v istem obdobju  na Camino Frances, saj ta pot poteka precej bolj južno.

Pot Via de la Plata se prične pri katedrali v centru Seville. Skozi center mesta se pot prebije do mosta Izabele II, krene  preko reke Guadalquivir v mestno četrt Triana in se nato obrne proti zahodu ter ob reki vodi izven mesta. Danes sem si ogledal prve 2 -3 kilometre poti, da jutri zjutraj ne bi preveč taval. Na pot namreč nameravam kreniti še v mraku, da se čimbolj izognem peklenski vročini, ki v teh dneh vlada v Sevilli. Danes je bilo že ob 10.uri dopoldne 37 stopinj Celzija!

Prva etapa poti poteka od Seville do mesta Guillena in meri 22,7 km. Računam, da bi to pot lahko opravil v dobrih 6 urah. V Guilleni je albergue municipal (mestni), cena za posteljo je 5 EUR. Ker ima Guillena okrog 11.000 prebivalcev, z oskrbo ne bi smelo biti nobenih težav. Danes sem za vsak slučaj nabavil še obliže Compeed, ker se mi zdi, da so mi kroksi napravili majhen žulj na prstancu desne noge. Jutrišnja pot me vodi skozi dva kraja, Santiponce in  Camas, zato upam, da bo 1,5 litra tekočine v nahrbtniku zadostovalo. Zalogo bom pač obnovil po poti. Na letališču sem za kontrolo stehtal nahrbtnik. Nosil bom  težo 8,5 kg, k temu je potrebno prišteti še vso vodo in hrano, ki jo bom dodal v prtljago zjutraj. Upam, da ne bo teža nahrbtnika nikdar več kot 11 kg.  Pa še to je preveč, še zlasti pri daljših dnevnih etapah.

Še nekaj  uporabnih povezav.

Dober opis etap na poti Camino Mozarabe je na strani:

 http://www.independentrip.com/camino-de-santiago/
Pa še: 
blog Scotta in Hel

Druga možnost je stran - http://caminodesantiago.consumer.es/

Seznam možnih prenočišč - http://caminodesantiago.consumer.es/albergues/#via-de-la-plata

Sevilla, 07.09.2011

 Sevilla, 07.09.2011

Po 12 urah potovanja sem končno v  svojem hostlu v Sevilli - Triana Backpackers.

Rezervacija po internetu je bila uspešna in postelja za dva dni me je že čakala. Zjutraj se je pričelo bolj slabo. Zvečer sem gledal nogometno tekmo naših proti Italiji v kvalifikacijah za EP, katero smo po pričakovanjih izgubili (Italija : Slovenija 1:0). Po tekmi od razočaranja dolgo nisem mogel zaspati. Ko sem končno zaspal, pa je že zvonila budilka. Ob 01. uri sem šel od doma do sina Robija, ki me je potem zapeljal na železniško postajo in spravil moj avto v svojo garažo do moje vrnitve s poti. Po nekaj minutah čakanja na vlak pa mrzli tuš - obvestilo po zvočniku, da ima vlak iz Budimpešte v smeri Benetk ob prihodu 30 minut zamude. Vlak je pripeljal  na postajo šele ob 02.50, kar je pomenilo 38 minut zamude. Ker je krenil s postaje v Ljubljani takoj po prihodu, je zamudo počasi zmanjševal. No, italijanski železničarji so stvar rešili, vlak je v Mestre pred Benetkami pripeljal do minute točno in panike je bilo konec. Z lokalnim avtobusom sem se odpeljal na letališče Marco Polo, oddal prtljago in se vkrcal na avion. Ryanair je bil točen kot švicarska ura in po treh urah poleta smo malo pred 13. uro pristali v Sevilli.

Na letališču Sevilla pa drugi šok. Temperatura ob prihodu je bila 38 stopinj Celzija! Sicer je resda bilo napovedano lepo vreme s temperaturami do 35 stopinj, ampak 38 stopinj pa je za sredino septembra res malo preveč. Z lokalnim avtobusom (2,40 EUR) sem se odpeljal v center mesta. Morda se bo komu zazdelo, da malo preveč težim s temi stroški. Ampak povedati moram, da me večina tistih, ki kdaj nameravajo opraviti kak svoj Camino, vedno in vselej najprej povpraša - koliko pa je to in to stalo? Da se tem vprašanjem izognem, raje povem kar naprej, še preden vprašanje sploh pade. Takoj po prihodu na parado ultimo (končno postajo) sem skočil v najbližji park, slekel dolge hlače in sezul popotne čevlje, nataknil pa kratke hlače in krokse. Eno malo hladno pivo in nemudoma še eno v najbližjem bifejčku in prva runda boja proti vročini je bila dobljena. Krenil sem preko mostu San Telmo proti hostlu Triana Backpackers, se prijavil in dobil posteljo za naslednji dve noči. Prijazna receptorka mi je izdala še potni list za Camino Via de la Plata in vanj vpisala, da bom krenil na pot v petek, 9.9.2011. Odložil sem prtljago im malo prekrižaril ulice v bližini hostla. Obetajoče, vse polno malih barčkov in restavracij z dokaj pristopnimi cenami. Pa tudi trgovina je blizu.

Sevilla - stolp Torre del Oro

Tako, pisanja dnevnika bo za danes dovolj, vsaj za popoldan. Spijem še kak kozarec rdečega vina, ki sem ga nabavil za po kosilu (paradižnikova solata s tuno), potem pa malo pod tuš, da se shladim. Zvečer grem v mesto, bom poskusil najti kak lokal s flamencom. O tem, kako mi je to uspelo, pa bom poročal jutri. Če bo kaj časa, seveda.

Sevilla, 08.09.2011

Sevilla, 08.09.2011

Sevilla je četrto največje mesto v Španiji, za Madridom, Barcelono in Valencio. Ima cca 700.000 prebivalcev, v njem pa imata sedež dva nogometna kluba - Sevilla in Betis. Mesto je staro preko 2.000 let. V rimskih časih je bilo znano pod imenom Hispanis. Leta 712 so Sevillo z okolico osvojili Mavri in mesto je postalo sedež Umajadskega kalifata. Muslimani so bili v mestu vse do leta 1248, ko je v rekonkvisti Mavre premagal  kralj Fernando III Kastiljski.

Zlate čase je Sevilla doživela v 15. in 16.stoletju, ko je mesto imelo monopol nad vso trgovino s pravkar odkritim Novim svetom (Ameriko). Takrat je mesto štelo že okrog milijona prebivalcev! Kasneje v 16.stol. je Sevilla monopol izgubila, ker je pravice do trgovanja dobil še Cadiz. Mesto je leta 1649 zdesetkala še kuga, umrlo je skoraj polovica prebivalcev. V Sevilli se je pričela tudi inkvizicija. Leta 1481 so na trgu San Fernando opravili prvi autodafe, sežgali so 6 ljudi. Kasneje se je inkvizicija razširila po vsej Španiji in segla tudi v druge dele Evrope.

katedrala v Sevilli

Mestni simbol je znak NO8DO, katerega lahko vidiš povsod po mestu. Njegov pomen je opisan na internetu, rebus  naj bi izviral iz srednjega veka (no me ha dejado - ni me zapustila). Glavne znamenitosti mesta so katedrala iz 15. stoletja in utrdba Alcazar, ki sta oba skupaj s palačo Archive de Indies na seznamu UNESCO. Poleg tega se splača pogledati še stražni stolp Torre del Oro ob reki Guadalquivir, moderni hotel Metropol Parasol (Parasol na sliki spodaj),

palačo San Telmo,  Plaza Espana, mestno hišo in Univerzo.

Plaza Espana

 Katedrala je zgrajena na mestu, kjer je prej stala mavrska mošeja, pri gradnji katedrale so v glavnem uporabili material te mošeje. Znamenit je stolp Giralda, ki je bil prej minaret, sedaj je spremenjen v zvonik, ki stoji ločeno poleg katedrale. Na vrh ne vodijo stopnice, ampak zavita klančina, po kateri so mujezini jahali s konji, ko so šli klicat k molitvi! V katedrali je tudi grob Krištofa Kolumba, odkritelja Amerike.

katedrala z Giraldo

V Sevilli je cela vrsta lokalov, v katerih si lahko ogledaš znameniti španski ples flamenco. Obiskal sem enega izmed  njih - Huelva Ocho na trgu San Salvador, za cerkvijo z istim imenom. Vstopnina je bila 14 EUR, v njej je bila vključena tudi ena pijača po izbiri (pivo, sangria ali brezalkoholna pijača). Oder  za nastopajoče je bil majhen, morda 3 x 3 m, v gostilni pa je bilo mesta za kakih 40 obiskovalcev. Predstava se je začela ob 22.uri. Najprej sta prišla na oder kitarist in pevec. Kitarist je uvodoma zaigral otožno špansko glasbo. Po nekaj minutah se mu je pridružil pevec in presunljivo vpil neko otožno pesem. Po 15 minutah te žalostinke je na oder prišel plesalec, njegova soplesalka pa se je usedla na stol poleg pevca in kitarista. Plesalec je bil oblečen popolnoma v črno. Najprej je ob glasbeni spremljavi stal nepremično, čez kako minuto pa je ob  spremljavi začel izvajati nekakšne figure z rokami na telesu in nad glavo. Potem pa je podivjal. Z okovanimi čevlji z visoko peto je tolkel ob tla, vse hitreje in hitreje. Obenem se je z rokami tolkel  po bedrih in gležnjih ali pa izvajal nekakšne like. Vse to pa je namenjal svoji soplesalki, ki ga je z ploskanjem in divjimi kriki ves čas vzpodbujala. Zgledalo je precej podobno bikoborbi, le da je bila namesto bika v tej vlogi soplesalka.

flamenco - nastop

V drugem delu je bilo vse isto, le da je namesto plesalca divji ples izvajala plesalka, plesalec pa jo je vzpodbujal. V tretjem delu predstave sta plesala najprej vsak ločeno, v velikem finalu pa še oba skupaj. Zelo temperamenten ples, ves čas spremljan z otožno glasbo in kriki. Vsekakor stvar, ki se jo v Španiji mora pogledati.

1.etapa, Sevilla - Guillena, 22,6 km (9.9.2011)

9.9.2011 1.etapa, Sevilla - Guillena, 22,6 km

Iz hostla Triana Backpackers sem krenil ob 06. uri. Ob tej uri  je v tem letnem času v Španiji še trdna tema, sončni vzhod je glede na naše kraje zamaknjen vsaj za uro in pol. Prvih nekaj kilometrov skozi predmestja Seville je šlo brez težav, le tu in tam sem prižgal čelno svetilko, da sem preveril kako markacijo. V Španiji sedaj sonce vzide okrog 08.10 ure, jutranji mrak pa prične popuščati kake pol ure prej. Do 07.45 ure je še trda tema in brez svetilke ne gre.

Na prvem krožišču na izhodu iz mesta sem se prvič izgubil. Nisem videl markacije na drugi strani štiripasovnice, pač pa sem ugibal, ali kamniti steber z oznako Santiago de Compostela stoji tako, da s stranico nakazuje smer. Ko sem odkorakal v napačni smeri že kakih 500m in še vedno ni bilo moč najti nobenih markacij, sem se vrnil na krožišče in obhodil celoten krog. Na drugi strani sem naletel na markacijo in nadaljeval pot v smeri, ki jo je nakazala rumena puščica. A s tem preverjanjem krožišča sem izgubil kake pol ure. Malo dalje je bilo križišče dveh variant poti - prva vodi skozi naselje Camas, druga pa nadaljuje ob reki Guadalquivir in potem zavije v levo proti naselju Santiponce. Izbral sem drugo varianto in se ponovno izgubil! Na začetku poti ob reki je bil napis - Santiponce 6,5km. Pot je bila v mesečini dobro vidna. Zato sem ugasnil svetilko in korakal. Žal je bil vmes slabo označen odcep v levo in seveda sem ga v temi spregledal. Ponovno sem izgubil kake pol ure, ko sem končno le obrnil in se vrnil na pravo pot. Napako sem nekoliko zmanjšal, ko sem presekal ovinek in si ob avtocesti skrajšal  vrnitev na Camino.

Ko sem prišel v Santiponce, je bil že velik dan in lokali so se pričeli odpirati. Šel sem na kavo v barček ob poti, nato pa nadaljeval proti Guilleni. Takoj za tem krajem je naselje Italica, kjer so stare rimske ruševine. Menda je bil tam velik amfiteater s 16 000 sedeži, a sedaj je od njega ostalo le še nekaj razmetanih kamnov.

Pot od kraja Santiponce do Guillene vodi med širnimi polji, kjer je bilo poleti posejano žito in koruza. Te pridelke so za letos že pospravili. Še vedno pa je bil na poljih bombaž.  Med polji so bili razmetani tudi ogromni nasadi oljk. Vsi ti nasadi so namakani. Brez tega bi vročina vse sežgala.

Malo pred 12. uro sem prišel v Guilleno. K sreči sem takoj zavil v tiendo (trgovino) in nakupil pijačo in hrano. Ob 12. so zaprli vse lokale, trgovine in gostilne, ker so imeli lokalni praznik. Praznovali so dan patronese (cerkvene zavetnice) kraja - Nuestra Senora de Granada. Na glavnem mestnem trgu so bile lepo pogrnjene mize s pripravljenimi pogrinjki. To je bilo najbrž pripravljeno za svečano kosilo za mestno elito. Za rajo pa so bili na robu mesta  postavljeni številni šotori, v katerih so ponujali hrano in pijačo.

Na več krajih je igrala živa glasba. Precej ljudi je bilo oblečenih v tradicionalna španska oblačila. Veliko jih je prijahalo na konjih, predvsem mladina in otroci. Popoldne se je vila procesija skozi ves kraj, končala se je na trgu pred cerkvijo, seveda posvečeno krajevni patronesi.

V albergu se nas je zbrala kar pisana druzba. Trije Francozi, od tega eden mlajši (Charles). Phillipe je star 67 let, tudi Dominic je njegovih let ali celo starejši. Italijan Constantino, starejša gospa iz Avstralije, nek močan dedec iz Nemčije, ki je ves čas razlagal, kaj vse ga boli in za kaj jemlje katere tablete. Ta Nemec je izpadel že prvi dan, drugi dan ga ni bilo več v naslednjem albergu, čeprav je bilo potrebno do tja prehoditi le zelo kratko etapo.

Skuhal sem si kosilo, potem pa krenil v mesto na pijačo. Kam drugam  kot na prireditveni prostor. Tam sem se usedel v enega izmed šotorov, kjer so tri mlada dekleta igrala špansko glasbo. Ena je igrala na kitaro, druga je imela nekakšno tolkalo, podobno riflu, tretja pa ropotuljo in zraven je tudi pela. V šotor so prihajali domačini, v glavnem družine z otroci. Popili so kako pijačo in jedli ocvrte sardine ali narezke jamona (pršuta). Pršut je očitno doma prav v teh krajih. Povsod je polno trgovin, kjer prodajajo cele pršute (jamon iberico). Malo sem poslušal špansko glasbo in gledal, kako Španci plešejo. Kmalu sem se odpravil spat, ker sem sklenil, da bom naslednji dan ponovno krenil zelo zgodaj na pot. Vročina ob 18. uri je bila namreč kar 37 stopinj. Popoldan je treba čimprej zaključiti s hojo, po 14. uri postane nevzdržno.

2.etapa, Guillena - Castilblanco de los Arroyos, 17,5 km (10.9.2011)

 10.9.2011 2.etapa, Guillena - Castilblanco de los Arroyos, 17,5 km

Čeprav je sledila kratka etapa, sem vstal zgodaj in startal že nekaj pred 6. uro. Zunaj je bila še tema, iz prireditvenega prostora pa se je še vedno razlegala glasba. Španci prilezejo ven iz hladnih soban šele zvečer, nato pa ponavadi vztrajajo pri veseljačenju  kar do jutra. Tam do 7. ure zjutraj v glavnem srečujem ljudi, ki so ponočevali celo noč. Marsikdo se vrača z lumpanja z avtomobilom.

Po slabem kilometru poti iz mesta je potrebno prečkati reko Huelvo. V vodniku piše, da je reka včasih prehodna peš, drugače pa je potrebno iti par sto metrov naprej do mostu, jo prečkati tam in se potem vrniti nazaj na pešpot. Poskusil sem prečkati reko v popotnih čevljih, a sem kaj kmalu stopil v pregloboko vodo in zmočil čevlje in seveda tudi nogavice. Ko sem se že obrnil, da bi šel do mostu, je mimo pripeljal očitno pijan voznik. Odprl je okno, mi nekaj zakričal in zapeljal skozi vodo. Videl sem, da je voda v reki globoka le kakih 15 cm.

Sezul sem čevlje in nogavice, prebredel tistih 40 metrov in se ponovno obul, pa je bilo opravljeno. Zvečer sem v albergu povprašal druge, kako so to opravili, pa so vsi povedali, da so šli preko mostu. Kaj hočemo, mladost je norost, čez vodo gazi, kjer je most :-).

Nadaljevanje poti je bilo nemarno. Najprej je pot vodila skozi industrijsko cono, kjer je bilo vse strahovito umazano. Smeti povsod - gradbeni odpadki, papir, cunje, steklenice, plastika, razbito pohištvo. Obupno, kaj takega pri nas vidiš le še na odpadu. Potem pa sem prišel na lepšo pot skozi nasade oljk in pomaranc. Vsi nasadi so med drevesi preorani, povsod so napeljane cevi za namakanje. Žal bodo pomaranče zrele šele decembra, tako da z rabutanjem ni bilo nič. Vsi nasadi so zagrajeni, pomaranče tudi z bodečo žico na vrhu.

Povsod so napisi - COTO PRIVADO DE CAZA (privaten lov). Španci se grozno bojijo, da bi kdo stopil na njihovo zemljo, kaj šele, da bi streljal njihove zajce. Poljskih zajcev je tod ogromno. Izkopljejo si luknje v zemljo, kjerkoli je malo hribčka med polji. Vsako gnezdo ima več izhodov. Takoj, ko me začutijo, se vsi poskrijejo v svoje luknje.

V Castilblanco (po naše Beli grad) sem prišel okrog 11.30 ure.

Brez težav sem našel albergue pri mestnem stadionu, kamor me je usmeril lokalni policaj. A albergue se odpre šele ob 14. uri. Zaprti so tudi vsi lokali, tako trgovine kot bari. Tudi v tem kraju je lokalni praznik, dan svetnika San Abada. Procesija se vije skozi naselje, povsod lepo oblečena dekleta in možje na konjih. Zvečer bo še veselo.

Pa še sobota je. Šel sem v park na klopco v senci, pomalical iz nahrbtnika in se ulegel na klopco. V bližino so se počasi nakapljali še ostali peregrinosi, s katerimi sem se srečal prejšnji dan v Guilleni, pojavilo pa se je tudi nekaj tistih peregrinosov z gorskimi kolesi. Ob 14. uri je prišla hospitalera Jacqueline, prostovoljka iz Francije, ki vodi ta albergue. Vpisala nas je v knjigo, poštempljala naše credentiale (romarske potne lista) in nam pobrala po 5 evrov za spanje. Sledil je naskok na tuše, pranje prepotenih cunj in obešanje perila.

3.etapa, Castilblanco de los Arroyos - Almaden de la Plata, 29,3 km, 11.09.2011

  11.09.2011 3.etapa, Castilblanco de los Arroyos - Almaden de la Plata, 29,3 km

Pred mano je ena od daljših etap, zato sem krenil iz alberga zelo zgodaj. Ob 05.30 uri sem že prižgal čelno svetilko in odkorakal iz Castilblanca proti severu. Na izhodu iz mesta sem pri smetnjakih zaslišal nekakšno škrebljanje. Posvetil sem tja in zagledal cel kup malih živalc, ki so lezle navzgor po žični ograji in skakale na smetnjake. Najprej sem pomislil, da so mlade mucke. Ko sem prišel blize, sem videl, da cele procesije mladih podgan plezajo po ograji in napadajo smetnjake. V smetnjakih pa praktično ni bilo ničesar več. Zgleda, da te podgane sproti požrejo vse smeti.

Prvih 15 km poti orientacijsko ni bilo težavnih, ker pot Via de la Plata poteka kar po lokalni asfaltni cesti, ki vodi proti Almadenu. Vendar pa je bila hoja po vozišču v jutranji temi kar nevarna. Nočni vozniki so po ovinkasti cesti kar  dobro divjali in pri srečavanjih z vozili sem raje stopil  z vozišča v jarek ob cesti. Po dobrih treh urah hoje, ravno ko se je zdanilo, sem prišel do nacionalnega parka Los Berrocales. Tam Camino zapusti asfaltno cesto in se napoti skozi park. V parku sem začudeno opazil, da so vsa drevesna debla gola in se rdečkasto bleščijo v jutranjem soncu. Vsa drevesa so imela olupljeno skorjo vse do prvih vej.

 

Po nekaj sto metrih sem opazil kup skorje in jo pogledal malo od bliže. Ugotovil sem, da gre za pluto in da so drevesa plutovci. Vseeno me čudi, kako to, da lupijo tudi drevesa v nacionalnem parku.

Naslednjih 10 km je minilo kar hitro. Pot je vodila v glavnem navkreber skozi borove gozdičke, ponekod tudi nasade evkaliptusa. Borovci so posajeni v vrstah, tla med vrstami so preorana v velike brazde. Morda zaradi tega, da voda ne odteka proč od korenin?

Kake tri kilometre pred koncem etape pa se je pot postavila pokonci. Povzpeti se je bilo treba na strm hrib Alto del Calvaria in premagati višinsko razliko kakih 160 metrov. Na vrhu se je odprl čudovit razgled, tako nazaj na prehojeno pot kot naprej proti Meridi. Tik pod nogami pa se mi je že pokazalo mesto Almaden de la Plata.

Almaden ima mavrsko ime (alm - a - din), kar kaže, da so tudi tukaj domovali mavrski osvajalci Španije.

4. etapa, Almaden de la Plata - Monesterio, 36 km, 12.09.2011

 12.09.2011 4. etapa, Almaden de la Plata - Monesterio, 36 km,

Ta etapa je dolga kar 36 km, zato sem se odločil za zelo zgoden odhod iz alberga. Res sem vstal že ob 4.45 uri, pobral nahrbtnik in spalno vrečo ter se na dvorišču alberga dokončno pripravil za odhod. Tako nisem preveč motil drugih romarjev, ki so želeli še nekaj časa spati.

Prvih 15 km je pot vodila skozi živinorejsko pokrajino. Pašniki na obeh straneh poti, na njih posejani redki plutovci in hrasti. Pod hrasti sem slišal kruljenje črnih prašičev, ki so se basali s slastnim želodom. Pot je vodila skozi kmetije oz. dehese in neprestano sem se ukvarjal z vrati. Odpiral sem lese in jih na drugi strani kmetije ponovno zapiral. Pri nekaj kmetijah so do mene pritekli psi in se dobrikali. Enega pa sem se kar ustrašil. Bil je velik kot tele. A tudi prijazen, tako da je srečanje minilo brez težav.  Ker je bila še noč, luna pa visoko in v polni fazi, sem občasno ugašal svetilko. In to sem ponovno plačal. Spregledal sem odcep potke v levo in nadaljeval kak kilometer naravnost, dokler nisem prišel do zaprtih vrat neke farme. Potem sem se vrnil in luči nisem več ugasnil vse do dnevne svetlobe.

Po 15 km sem prišel v naselje El Real de la Jara. Ura je bila  8 in nekaj minut čez, zato je bilo že svetlo in lokali odprti. Prva hiša na desni v naselju je bil albergue. Vzel sem credential in skušal najti koga, da bi mi ga požigosal.  Nisem našel nikogar, ki bi sploh razumel, kaj hočem. Zato sem odšel naprej po mestu. Najprej sem v prvem simpatičnem baru spil kavo z mlekom, nato pa sem staknil pošto. Kupil sem znamke in vrgel v nabiralnik kartice, ki sem jih nosil še iz Seville. Potem sem se odpravil do gradu, ki je kakih 500 m iz mesta in morda 50 m višinske razlike nad mestom.

Medtem je do gradu prišel tudi Francoz Charles in skupaj sva si ogledala grad. Ko sva prišla nazaj v mesto, sem ugotovil, da sem v prvem baru, kjer sem kofetkal, pozabil svoj sombrero. Odpravil sem se nazaj po klobuk in lastnik bara se je sladko nasmejal, ko me je po dobri uri zopet videl pri sebi. Da sem se odkupil za hrambo klobuka, sem naročil še eno pivo, potem pa krenil naprej proti Almadenu.

Sledilo je še dobrih 10 km prašne makadamske ceste med kmetijami in pašniki. Ovce z različnimi žigi, krave z ogromnimi rogovi, črni prašiči.

Hrasti, oljke, fige, plutovci. Povsod žične ograje, ponekod tudi ograje iz kaktusa opuncije - z zrelimi in užitnimi plodovi. A kaj, ko jih ne upam prijeti v roko, da bi jih očistil bodic.

Ura se je že bližala poldnevu in postajalo je vse bolj vroče - 35 stopinj. Na obzorju se je pokazala avtocesta, na njej pa bencinska črpalka s trgovino in barčkom. Zgleda, da je še cisto nova, ker ni omenjena v nobenem vodniku . Tam je omenjena samo futuristicna puščavniška kapela, ki pa me tokrat ni kaj prida zanimala. Bolj so me pritegnile steklenice v trgovini poleg pumpe.

Zadnjih 10 km poti je bilo zelo napornih. Potka je prvih nekaj kilometrov vodila po mladem evkaliptovem gozdičku, stisnjenem med avtocesto in regionalno cesto. Sence skorajda ni nudila. Vročina pa je kar naraščala.

 Po 3-4 kilometrih sem zavil v levo na prašno cesto in pričel z vzponom proti Monasteriu, ki leži 710 m visoko nad morjem. Dobrih 300 m višinske razlike pri 36 stopinjah, po prašni cesti, po kateri so občasno smradili še traktorji. Pokril sem si vrat, popil vso pijačo, pa vseeno komaj zmogel zadnji kilometer. Ob 15. uri sem se cel prežgan privlekel v albergue.

Albergue v Monesteriu je še čisto nov, odprt je šele dober mesec. Sobe so majhne, zavetišče ima le 3 sobe s po 4 ležišči. Kuhinja je lepo opremljena, samitarije zelo čiste. Oskrbnik je zelo prijazen in večkrat na dan pride povprašat, ali še kaj rabimo. Cena je zmerna - 10 eur. V hladilniku so predhodni romarji pustili vino, pivo, sadje, kuhane špagete. S Charlesom sva takoj popila tisti liter piva, zvečer pa sem v hladilnik postavil novo steklenico za tiste, ki pridejo jutri. Danes nam je uspelo do sem priti le trem - Charles, Dominic in jaz. Vsi ostali so prišli le do El Real de Jara. Najbrž jim ne bo več uspelo, da nas še dohitijo.