30.4.2012 Tabara – Calzadilla de Tera, 35 km

30.4.2012 Tabara – Calzadilla de Tera, 35 km, mrzlo, suho in vetrovno vreme, hoje 8,30 ure (7.30-16),
skupno prehojenih 167 km, še 311 do Santiaga de Compostela.

Doslej sem hodil sprva po Tierra del Pan (dežela kruha) in nato po Tierra del Vino (dežela vina), danes pa sem prvič prišel v predel, ki bi se lahko imenoval po lesu, saj je pokrajina večinoma pogozdena z borovci in umetnimi nasadi topolov. Večina krajev tod se imenuje po reki Tera, ki teče skoznje in ob kateri sem hodil proti toku večino dneva – Olleros de Tera, Calzadilla de Tera, Santa Marta de Tera, Santa Maria, Santa Croya de Tera.

Zjutraj sta prva vstala Španca Jose in Patricio ter seveda zbudila tudi mene. Počasi sem se spakiral in ob 7.30 uri sem že bil v baru El Roble, kjer sem požigosal romarski pasoš, ker v albergu ni bilo žiga. Naročil sem si še kavico z mlekom in bocadillo franchese za po poti. V baru sem se pogovarjal še s Francozom Jacquesom, ki je spal v privatni sobi nad barom. Povedal je, da je za sobo s tušem in TV plačal 20 eur.

Nato sem krenil proti markacijam, katere sem opazil že prejšnji dan. Vodile so po levi strani glavne ceste proti Ourenseju, naravnost proti severu. Ker je smer bila videti prava,  variante nisem preverjal v vodniški literaturi. Po nekaj 100 m so markacije postopoma prenehale in nenadoma izginile. Kaj sedaj? Pogledal sem nazaj proti Tabari, oddaljen sem bil že skoraj 1 km. Pogledal sem v vodiča. Res, prava pot je že v Tabari prečkala glavno cesto in na drugi strani krenila v desno proč od nje, v hribe proti severovzhodu. Na karti sem videl, da obstaja še ena možnost – iti nekaj kilometrov naravnost proti severu po cesti N-631, nato pa skreniti ostro v desno proti vzhodu in tako doseči kraj Bercianos de Valverde, oddaljen od Tabare 14 km, po drugi poti. Odločil sem se za to varianto.

Korakal sem po asfaltu dobrih 8 km in opazil, da je po tej varianti do kraja Mombuey samo 38 km. Če bi ves dan sledil tej cesti, bi že danes proti večeru dosegel Mombuey, katerega bom sicer videl šele konec jutrišnjega dne ali pa pojutrišnjem dopoldne, če bom sledil originalnemu Caminu. Nekaj časa sem se poigraval z mislijo, da bi kar nadaljeval po cesti in tako profitiral en dan. Pa sem se odločil, da vseeno grem nazaj na Camino in originalno pot. Dodatnega dneva ne rabim, potem bi moral preživeti v Santiagu še en dan več. To mesto pa že poznam zelo dobro in bi se tam kar dolgočasil. Torej je bolje, da hodim bolj naokrog in vidim še kaj drugih krajev.

Tako sem zatopljen v kalkulacije korakal dalje, ko sem pri km kamnu 24 opazil na desni večji kraj in v daljavi asfaltno cesto, po kateri so vozili avtomobili proti temu kraju. Tik pred menoj pa se je na desni, na gradbišču hitre ceste Zamora – Lubian pojavila dobro zvožena dovozna cesta, ki je prav tako vodila naravnost proti temu kraju. Stopil sem s ceste, prečkal mokro travo in po 2 km hoje čez polja dosegel kraj Litos. Nato sem korakal še kake 4 km proti vzhodu, do križišča ceste, ki vodi v Santa Marta de Tera, s cesto, ki vodi proti kraju Villanueva de las Peras. Ko sem se dokopal do križišča, je z moje desne po poljski poti prikorakal nihče drug kot Francoz Jacques, s katerim sem pred tremi urami skupaj pil jutranjo kavico v El Robleju! Ker je on krenil na pot nekaj minut za menoj in ker ima nekoliko počasnejši tempo od mene, je bila moja varianta najbrž za 1 ali 2 km daljša od njegove poti. Pa nič ne de, glavno, da sem nazaj na Caminu.

Z Jacquesom sva skupaj šla do 2 km odddaljene Villanueve de las Perasa in se nekako izognila kraju Bercianos de Valverde, ki je še bolj proti vzhodu. Očitno ima tukaj Camino še kako varianto ali pa je Jacques nekoliko presekal pot. On uporablja za pomoč pri orientaciji nek odlični nemški vodič in pogosto izbira bližnjice. Povedal mi je, da je služil v mornarici in da je pogosto potoval v tujino, zato za Francoza presenetljivo dobro govori angleško in precej dobro tudi nemško. Doma je iz Bretanje, kjer so še v 19. stoletju govorili svoj jezik, drugačen od francoščine in bolj podoben valižanščini kot francoščini. Danes le še malo mladih zna ta jezik, čeprav se starejši trudijo, da ne bi izumrl. V vasi Villanueva sva z lahkoto odkrila edini bar. Bil je poleg vaške cerkvice, kje pa drugje. Popil sem dve pivi, debelušni Francoz pa si je privoščil še krompirjevo empanado in dve tapi s jamonom (mini sendvič s pršutom). Ker nič ni kazalo, da se bo prenehal basat, v bar pa se je medtem pritepel še en francoski romar, s katerim sta udarila živahno debato v francoščini, sem krenil na pot kar sam. Iz vasi vodita dve poti proti naslednjemu cilju, 5 km oddaljeni Santa Troyi de Tera. Ena vodi po asfaltni cesti, druga po makadamski poti skozi borove gozdičke. Asfalta  sem imel dovolj že od zjutraj, zato sem tokrat izbral mehkejšo pot. Dobro uro sem v miru in tišini korakal skozi gozdove. Tik pred krajem Santa Troya sem se približal križišču z asfaltno cesto, po kateri je prikorakal kdo drug kot - že tretjič danes -  Francoz Jacques. Tokrat je bil zgleda krajša varianta po asfaltu. Skupaj sva šla skozi kraja Santa Troya de Tera in Santa Marta de Tera, kjer naj bi bil najboljši albergue na vsej Via de la Plata. To je privatni albergue Casa Anita. Pa ga nisva videla niti od zunaj, ker je nekoliko odmaknjen od ceste. V Santa Marti sva se na kratko ustavila in Jacquesa sem počastil s pivom. Tukaj sem prvič letos dobil San Miguela, ki mi je zelo všeč, bolj kot Mahou in Amstel, katera sem v glavnim pil dosedaj, poleg onih točenih iz pipe (cana).

Jacques se je odločil, da bo prenočil v hostlu v 6,5 km oddaljenem kraju Camarzana de Tera, jaz pa sem si izbral za današnji cilj 11 km oddaljen albergue v kraju Calzadilla de Tera. Tako so se kak km za vasjo najine poti znova ločile. On je nadaljeval po asfaltni cesti, jaz pa sem se vrnil na Camino, ki je vedno bolj izginjal v desno proti reki Tera. Po dobri uri hoje ob reki skozi nepregledne nasade topolov sem dosegel rekreacijsko središče ob reki, La Barca in si tam na klopci privoščil krajši počitek. Do cilja sem imel še dobro uro lepe hoje ob reki. Pihalo je bolj in bolj, prepihalo me je do kosti. Ko sem hodil zadnji kilometer proti Calzadilli, je celo pričelo rahlo deževati. K sreči je kmalu prenehalo.

V vasi sem nekaj minut zaman iskal kak bar ali albergue. Zato sem prvega mimoidočega povprašal, kje je albergue. Pokazal je na hišo za mojim hrbtom in rekel, naj pozvonim tam. Ubogal sem ga in odprla mj je starejša ženska. Ko je videla, da sem romar, ni rekla nič, pač pa je stopila po ključ in mi šla odklenit albergue. Ta je povsem na drugem koncu vasi, blizu zdravstvenega doma in otroških igrišč. Ima le 6 postelj, tuš s toplo vodo in 2 wcja. V isti stavbi je še klub mladih in klub upokojencev. Vse skupaj je videti precej novo, staro le kako leto ali dve. Ker je jutri praznik dela – 1. maj, sem si moral danes nabaviti zalogo hrane. Pekarno sem našel kaj hitro, saj je oddaljena le dvesto metrov od alberga. Nekaj podobnega, a v nasprotni smeri je oddaljena tudi trgovina – autoservicio Maria, katerega vodi starejša ženska. Nakupil sem kruha, salam, konserve sardin, pecivo. Še enkrat se je potrdilo, da lačen človek ne bi smel v trgovino s hrano. Nakupil sem hrane za vsaj tri dni. Zdaj pa bom nosil nahrbtnik kot tovorno živinče. V albergu sem bil sprva sam, ob 17. uri pa sta prišli še dve starejši Italijanki, katere sem srečal že prej v Villanuevi pred cerkvijo. Dobri sta, danes sta prehodili celih 35 km. Malo smo poklepetali in mimogrede sem eni počistil navlako z mobitela, ker ni več mogla sprejemati niti sporočil.

Obe Italijanki sta se izkazali kot kar duhoviti sogovornici in lepo smo se razumeli, čeprav sta v glavnem onidve klestili po italijansko, jaz pa angleško. Bili sta že v Medjugorju. Caminov sta prehodili nešteto. Vselej hodita v paru. Zvečer sem se spravil pod tuš, opral nogavice in prešvicano perilo. Mokre cunje sem obesil na improvizirano stojalo, moji dve pohodni palici, položeni med dva stola. In na hitro skočil v ledeno posteljo. Italijanki pa sta začeli prepevati Singin' in the rain. Okregal sem ju, naj pojeta raje O sole mio, pa sta takoj zamenjali ploščo. Tako smo v smehu zaspali v mrzli sobani, pokriti čez glavo v svojih spalkah.