8.5.2012 Ourense - Cea, 22,5 km

8.5.2012 Ourense - Cea, 22,5 km, hoje 5 ur in pol (od 7,30 do 13.ure), dež ves dan po malem, 14 stopinj

Včeraj sem bil v albergu zelo zgodaj, že kmalu po 13. uri. Stuširal sem se, opral cunje in jih razobesil blizu radiatorja. Potem sem pogledal kuhinjo. Posode je dovolj, štedilnik dela. Danes bomo spet kuhali. Potem me je Hans nahecal, da sem šel z njim v mesto, printat avionske karte za njegov polet nazaj domov do Frankfurta. Nekje je staknil naslov internet cafeja, kjer naj bi tudi printali. Šla sva kake četrt ure proti centru mesta, sproti spraševala ljudi, kam naj greva in res našla ta internet cafe. Ko je imel karto za avion v žepu, je od veselja hotel takoj na pivo. Seveda se nisem nič kaj branil. Ob pivu sem mu povedal, da si jaz običajno sprintam dva izvoda letalske karte. Enega imam ponavadi v denarnici v žepu, drugega pa v nahrbtniku. In ubogi Hans je bil spet poln skrbi :-) Kje naj si preskrbi še eno kopijo karte? Povprašala sva prijazno natakarico v baru in rekla nama je, da kopije delajo v knjigarni kak semafor ali dva naprej. Po pivu sva šla naravnost tja. Hans je naročil kar dve kopiji in ker je sedaj imel celo en izvod karte več, kot jih imam običajno jaz, je bil presrečen. Hotel je takoj na naslednje pivo, a sem vztrajal, da je zdaj pa vrsta na meni. Rečeno – storjeno. Potem sva šla v supermercado (samopostrežna trgovina)v bližini alberga in rekel sem mu, da bom jaz skuhal večerjo za oba. Torej naj si za danes ne kupuje hrane. Seveda se je strinjal, ampak je vztrajal, da bo pa on plačal še eno rundo piva. Ok, it's deal.

Po vrnitvi v albergue sem se lotil kuhanja, Hans pa je tačas čepel za mojo mašino in pisal emaile. Najprej sem očistil in skuhal šampinjone. V drugi posodi sem posteklenil pol čebule, ter malo popražil zeleno papriko, paradižnik, olive iz kozarca in dodal še vse začimbe, kar sem jih našel v kuhinji. Medtem so bile gobice kuhane in stresel sem jih k zelenjavi. V tistem loncu, kjer sem prej kuhal gobice, sem dal kuhat špagete – kar cel polkilski paketič. Nakuhalo se jih je čuda. Medtem ko so se špageti kuhali, sem naredil še paradižnikovo solato. Par paradižnikov, preostalo polovico paprike, drugo polovico čebule. Namesto zabele sem na solato stresel konservo tunine. Drugo konservo tunine sem stresel na špagete, skupaj z nežno podušeno zelenjavo.

Odprl sem še steklenico črnega vina in pojedina se je lahko začela. S Hansom sva si nadevala vsak po dvakrat, pa se je v loncu komaj kaj poznalo. Povabil sem še Norvežana Martina, ki je le pol ure prej končal svoje gostovanje pri loncu prikupne Irke Sharon. Ona je kuhala makarone z mesom in živordečo ketchup polivko. Njami! Tudi Martin si je naložil dvakrat. Potem je k mizi prišel starejši nemški par, ki je glodal neke stare sendviče. Ponudil sem še njima, naj si nabašeta krožnike. Gospa je bila vljudna in je rekla, da bosta le malo poskusila, saj sta že kar sita. Potem je prišla še dvakrat po malo repete. In v loncu je bilo ravno še dovolj, da je en krožnik dobil še medicinski brat Andrea iz Milana. Hans je poslal ženi domov recept, kaj vse sem vrgel v špagete. Ona stara gospa je ves čas brskala po krožniku in mu govorila sestavine, ki jih je našla. In vsi so navdušeno hvalili, kako je dobro. Seveda je dobro, kakopak, ko pa je zastonj, lakotniki peregrinarski :-)!

Edino resno kritiko sem doživel od Italijana Andre, specialista za špagete. Ves zgrožen mi je rekel:“Bojan, did you maybe BREAK spagettes??“. „Yes, of course!“ , seveda, sem ravnodušno pripomnil. Tako jih je mnogo lažje naložiti na vilice. Andrea pa mi pravi - pravi Italijan would NEVER, but really NEVER do such thing. Ok, si bom zapomnil. Seveda pa bom to upošteval le, če bom kuhal za Italijana, drugim se itak fučka. Ampak Italijanom bom raje kuhal pasulj, ne pa makarone ali špagete....

Zjutraj sem na pot odrinil ob 07.30. Ko sem pogledal skozi vrata, sem se začudil, kako to, da ne dežuje, saj je bila napoved prejšnji dan 90% verjetnosti za dež. Za šalo sem s prstom trikrat zabodel v nebo, da bi naredil luknjo v oblake. In res, pri priči se je uscalo. Tu v Španiji se ne kaže šaliti z bogom dežja. Ne pozna nobenega heca...

Izumil sem novo tehniko za oblačenje dežne pelerine preko nahrbtnika. Ta deluje tudi takrat, ko ni vetra. Le ne obvladam je še čisto dobro, posreči se mi morda enkrat v treh poskusih. S pelerino dvakrat zamahnem pred seboj, da jo razprostrem v vsej širini. Obenem s kotičkom očesa prekontroliram, ali sta oba rokava obrnjena navzven. Če sta rokava dobro, z naglo kretnjo vržem pončo naravnost nazaj, preko glave in če je po sreči, tudi preko nahrbtnika. Potem pokukam na levo, ali dosežem rokav in isto ponovim še na desni strani. Če sta oba rokava v mojem zornem polju, je akcija uspela. Vendar ima ta metoda eno manjšo hibo. Moja pelerina je namreč živo rdeče barve in preden pričnem z operacijo oblačenja, moram skrbno pregledati okolico, da ni kje kak el toro (bik), ki bi opazoval moje početje. Lahko bi si narobe razlagal moje mahanje s pelerino in se zapodil proti meni ravno v trenutku, ko bi si zavihtel pelerino preko obraza. Potem mi tudi moje pohodne palice ne bi kaj prida koristile....

Iz mesta Ourense sem se prebijal kar dobro uro. Najprej sem šel od alberga navzdol po hribu proti centru mesta. Tam sem poiskal smerokaz proti staremu rimskemu mostu. Na tem mostu pa sem že našel oznake za Camino. Na drugi strani mostu kaj kmalu prideš do križišča, kjer se razcepita dve varianti poti Camina proti kraju Cea. Odločil sem se za levo varianto, ker naj bi bila lepša in še krajša. Oznake poti so v tem Ourenseju kar dobre. Najprej do železniške postaje, potem mimo avtobusne postaje, potem pa po glavni cesti v smeri Viga. In si zunaj mesta. V kafiču na periferiji sem stopil na kavico, pa še en bocadillo franchesa (sendvič z umešanimi jajci) sem zmazal. To je bilo namesto zajtrka v albergu. Potem pa naprej v dež. Danes bo zgleda padalo ves čas hoje.

Po nekaj sto metrih se je od glavne ceste za Vigo odlepil priključek za kraj Castro in tam sem zavil na desno. Pod silno visokim železniškim viaduktom sem počakal, da je semafor za pešce pozelenel, potem sem jo mahnil v zelo strm hrib. Kar vleklo se je in vleklo, najbrž cela 2 km daleč. Do vrha sem prilezel čisto moker, od dežja in tudi od potu. Moral sem sleči termoflis. Danes je topleje kot prejšnje dni. Proti Cei je bila potem res lepa pot. Ozka asfaltna cesta skozi majhne vasice, pri vsaki hiši so me pozdravili dva ali trije psi. Potem pa zopet po kamnitih potkah v hrib, skozi gozdove, čez travnike. Opazil sem tudi že prve skupine evkaliptusov, teh drevesnih velikanov, ki so tako značilni za Galicijo. Po poti sem malo primerjal galicijske besede s španskimi – pes oz. perro je postal cao, mleko – leche pa je leite. Via de la Plata se tukaj imenuje Via Da Prata! Niti ne tako majhne razlike.

V vasici Mandras sem dohitel veliko skupino romarjev – Špancev. Očitno so novinci na Caminu, ki delajo samo zadnjih 100 km poti do Santiaga. Če prinesejo žige kontrolnih točk z zadnjih 100 km, pridobijo potrdilo o opravljenem romanju – compostelo. Menda španski študentje za pridobljeno compostelo dobijo neke dodatne točke v šolah, se jim šteje kot opravljanje študijskih obveznosti. Zato ne čudi, da je na zadnjih 100 km poti tak naval. V tem zadnjem 100 kilometrskem delu vsakega Camina se pogosto pojavi borba za postelje, še zlasti v poletni sezoni in ob koncih tedna.

Albergue v Cea je kar velik, premore menda 36 postelj. Ko sem prišel do njega, je bil tam poleg hospitalera le še en Holandec. Tudi ta je prišel iz Ourenseja in prej iz Seville, vendar ga doslej še nisem opazil. Iz Seville je startal že 4. aprila, torej je bolj počasen hodec. Pravi, da je imel vse od 4. aprila le en delno sončen dan, vse ostale dni pa v glavnem dež. V albergu je cela vrsta termoakumulacijskih peči, vse pa delajo na vso moč. Danes ne bo problema z mokrimi cunjami. Še sploh, ker je Martin rekel, da bo ostal še en dan v Ourenseju. No, ene nogavice sem si že skuril. Bom raje pobral cunje dol, da ne prežgem še česa. Bara z wifijem v tem majhnem kraju nisem našel. Povedali pa so mi, da lahko do interneta pridem ob 17. uri v mestni knjižnici. Bom poskusil, če le ne bo preveč padalo.

Stopil sem v trgovino po nekaj hrane. Danes so se mi vzbudile skomine po čem toplem. Kupil sem vrečko juhe z rezanci, pa še liter mleka. Če si skuham oboje, bo tople tekočine dovolj. Imam pa še nekaj konserv od včeraj, eno hobotnico po galicijsko in eno konservo tunine. Najprej moram pospraviti te zaloge, da ne bom pretežko nosil. Pa še kako kavico z mlekom si bom lahko privoščil, nekaj vrečk Nescafeja je še nekje na dnu nahrbtnika. Kupil sem si tudi 2 litrsko steklenico oranžade, a tako smrdi po kemiji, da ne vem, če jo bom sploh lahko spil. Ni čudno, ko pa je stala samo pol evra. Bo najbolje preiti kar na navadno vodo, zgleda.

Zvečer je sledil kirurški poseg. Noht na palcu leve noge že toliko štrli proč, da ga moram odstraniti. Stopil sem za vogal do lekarne, kupil škarjice in nekaj hansaplasta, nato pa se lotil operacije. „Sestra, skalpel, prosim!“ Odrezal sem noht na desni strani, kjer se je še malo držal, nato pa mesto operacije hitro prekril s hansaplastom. Bo že moralo držati do Santiaga. Potem sem pregledal še čevlje. Neprestana moča vsak dan in intenzivno sušenje vsako noč so jih dodobra izčrpali. Na levem čevlju se je na zunanjem robu pojavila odprtina, del usnja se je odlepil od plastičnega roba. Nov sistem za hlajenje? Najbrž. V Santiagu dobim nove čevlje, na Camino Primitivo ne morem z raztrganimi. Tam v tistih hribih okrog Ovieda pa športnih trgovin najbrž ni, ne bo kje kupiti drugih.