2.5.2012 Cernadilla – Puebla de Sanabria, 23,5 km

2.5.2012 Cernadilla – Puebla de Sanabria, 23,5 km, hoje dobrih 7 ur, od 7.45 do 15.00

Zjutraj je Holandka Beatrix skuhala čaj za vse. Še pest piškotov in zajtrk je bil zaključen. Ob 7.45 pa sem se že odpravil na pot proti 8,5 km oddaljenemu Asturianosu, kjer je prva možnost za jutranjo kavico. Še v jutranjem hladu sem zdrvel skozi vasico San Salvador de Palazuelos. Ustavil sem se le toliko, da sem poslikal krajevno tablo in vaško cerkvico. Po dobri uri hoje sem bil že kar ogret, ko sem prišel v vasico Entrepenas. Na ulicah še ni bilo žive duše, le na enem oknu je slonela ženska z navijalkami v laseh in kadila. Ko me je opazila prihajati, je hitro zabrisala čik na cesto in se skrila. Nečimrnost pa taka! Ker se je ženska skrila, sem se malo ukvarjal z dvema cuckoma, ki sta me ogledovala od daleč in lajala. Starejšo črno psičko sem uspel prepričati, da se mi je približala in se pustila božati, mlajše rjavo ščene, najbrž njen nadebudni sinko, pa je v krogih tekal naokrog, poskakoval in lajal name. Rad bi se igral, pa se ni prav upal. Najbrž slabe izkušnje od drugih romarjev, ki so zastrašeni z zgodbami o popadljivih španskih klateških psih. Sam doslej še nisem imel nobenega problema z njimi. Ali se pustijo božati, ali pa pobegnejo, če pobereš kamen. Še vreči ga ni treba za njimi.

Malo po 9. uri zjutraj sem prišel v kraj Asturianos, kjer je ob glavni cesti proti Pueblo de Sanabrii bar La Carmen. Ravno pravi čas za kavico. Naročil sem cafe grande in izvlekel računalnik, da bi dokončal dnevnik za prejšnji dan. Čez dobre pol ure, ko sem naročil še drugo kavico, sta prišli najprej obe Italijanki iz alberga, kako minuto za njima pa še Nizozemka. V zahvalo za pašto prejšnjega večera sem vsem trem plačal kavice, posnel še par fotk, potem pa zdrvel naprej. Ko sem prišel do naslednjega kraja, dobre 3 km oddaljenega Palacios de Sanabria, je že pričelo deževati. Potegnil sem nase dežne hlače in pelerino, pa jo počasi mahnil v breg proti Remesalu, ki je na nadmorski višini točno 1000 metrov.

Sedaj sem se že naučil obleči dežno pelerino tudi brez pomoči drugih. Postavim se z obrazom proti vetru. Nadenem si nahrbtnik. Potem zamahnem s pelerino in si na glavo nataknem kapuco, pelerina pa pade z vetrom nazaj dol po hrbtu preko nahrbtnika. Potem poiščem desni rokav pelerine in vanj potisnem desno roko. Nato skušam isto ponoviti še z levo roko in levim rokavom. Seveda ugotovim, da sem pri prejšnjem slačenju rokav obrnil navzven in ga moram sedaj obrniti nazaj. Nekaj časa porabim, da obrnem ta presneti rokav in, kot bi mignil, imam dežno pelerino na sebi. Le še zadrgo potegnem do brade in na varnem sem pred dežjem, enako tudi stvari v nahrbtniku.

Ko sem prišel tik pred planinsko vasico Remesal, v kateri živi kakih 14 ljudi, je prenehalo padati. Ker je bila ura že kar blizu poldne, sem se odločil za krajši postanek in premestitev nekaj stvari iz nahrbtnika bolj naprej. Pol štruce kruha, konservo pulpe a la gallega in nekaj salame je šlo iz nahrbtnika v moj trebušček. Nahrbtnik je postal nekaj lažji, jaz pa malo boljšega počutja. Ugotovil sem, da je hobotnica po galicijsko v konservi prav dobra reč. Ne sicer tako dobra kot tista, ki to jo postrežejo na lesenem pladnju, potreseno z rdečo papriko. A vsekakor si jo bom še kdaj kupil za malico. V Remesalu je spomenik dvema španskima princema, ki sta se pred 500 leti nekaj dogovarjala, kaj drugega pač, kot kako si bosta razdelila posestva tod naokrog. Po tem se v tem kraju vse do mojega prihoda sem očitno ni zgodilo nič pomembnega več. Vsaj pričevanj o tem ni. Ampak tudi moj prihod sem je pomemben najbrž samo zame, zato se ne bom prav nič čudil, če mi ne bodo postavili take spominske table, kot jo ponekod vidiš za Martina Sheena, ki je prehodil Camino Frances pred leti in o tem posnel tudi film.

Na današnji etapi so nam peregrinosom še dodatno zagrenili življenje z tablami DESVIO, kar bi po naše pomenilo nekaj takega kot obvoz oz. obhod, ker gre za Camino. Zaradi gradnje hitre ceste od Zamore proti Lubianu so razkopali ogromno terena in zaradi blata so ta gradbišča neprehodna. Obvozi pa so speljani daleč naokrog. V današnji etapi sem jih naračunal kar za dobrih 5 kilometrov dodatne poti. Preostalih 10 km poti proti Puebli de Sanabria sem se malo spuščal po hribu navzdol, pa zopet vračal v hrib. Vmes pa je dežek padal, pa prenehal in zopet padal. Ko sem prišel do mestne table Puebla, pa se je ulilo kot iz škafa. Prav pribežal sem v albergue in se skril pred dežjem na varno, vendar sem bil vseeno popolnoma moker.

Albergue v Puebli de Sanabria je v privatni lasti, zato cena 10 eur ne preseneča. Je pa dobro opremljen in lepo vzdrževan. Ima dobro opremljeno kuhinjo, avtomat za kavo in prigrizke, solidne sanitarije in brezplačen wifi. Ima tudi pralni in sušilni stroj, prijazni hospitalero pa vse postopke pranja opravi sam in ti prinese suhe cunje na posteljo. Cena je zmerna, 3 evre računa za pranje in tudi za secadora – sušenje računa 3 evre.

Po opravljenem pranju telesa in cunj sem se s Beatrix odpravil v bar čez cesto na kozarec črnega vina. Potem sem uporabil špansko besedo, ki sem se je napol naučil prejšnjega dne. Če hočeš, da ti še enkrat postrežejo isto stvar, kot si jo naročil pred recimo12 minutami, preprosto rečeš OTRO, kar najbrž pomeni nekaj takega kot „Sezam, odpri se!“. In birt ti brez obotavljanja prinese še eno rundo. Zelo uporabna španska beseda, tale otro.

No, potem sva šla še v trgovino in nakupila hrane za večerjo, ker sva se zmenila, da bova skuhala skupaj za oba. Nabavil sem špagete, veliko konservo tunine, par paradižnikov in papriko. Čebulo sem že poprej videl v kuhinji v albergu, enako olje in sol. Beatrix je pripravila paradižnikovo solato, jaz pa sem skuhal špagete in pripravil polivko iz tunine, pol velike paprike, čebule in preostalih paradižnikov. Mlada Angležinja, ki se je vsa prehlajena motala po kuhinji, nama je odstopila še pest oliv in malo paradižnikove mezge, ki je njej hodila preveč, pa je bila omaka popolna. Le še soli in ščepec popra, pa je šla jed na mizo. Ko sva z Beatrix ravno pojedla in sedela pri kozarčku črnega, se je v kuhinji pojavil še dvometrski hrust Martin iz Norveške. Povabila sva ga, naj je z nama, ker sem skuhal špagetov vsaj za 5 ljudi. Med prežvekovanjem mi je zaupal, da zna nekaj slovenskih besed, ker je od leta 1986 do vojne delal v zdravilišču Igalo pri Hercegnovem kot fizioterapevt. Zanimalo me je, katere so tiste slovenske besede, ki jih pozna, pa je takoj naglas zavpil „Pi... materna“. Povedal sem mu, da v Igalu govorijo srbsko in da te besede poznajo širom sveta, saj jih jugo športniki kaj radi uporabljajo in jih je večkrat lepo slišati pri TV prenosih. Zato je najbrž bolje, da jih ne kriči tako na glas.

Potem še malo brskanja po internetu, pregled vremenske napovedi za naslednje dni (dež, dež in dež), pa v posteljo. Jutri bo težak dan, čaka me najvišja točka na poti in dež ves dan.