3.5.2012 Puebla de Sanabria - Lubian,
33 km, dež ves čas, hodil 8 ur, od 8.45 do 16.45 ure.
Od Salamance sem prehodil že 252 km,
ostaja mi še 223 km do Santiaga.
To je najbrž najtežja etapa na tem
drugem delu Camina Via de la Plata. Ne toliko po dolžini, kot zaradi
višinske razlike, ki jo je treba premagati. Ključ etape je sedlo
Padornelo, kjer se camino povzpne na višino 1260 metrov. Da bo stvar
še bolj zahtevna, je za danes napovedano deževje cel dan.
Zjutraj sem si skuhal instant kavico,
spakiral nahrbtnik in čakal, da dež vsaj malo poneha. Padalo je
celo noč, padalo je tudi zjutraj. Ob 8.45 se je dež malce unesel,
zato sem stopil skozi zadnja vrata alberga in na ulico. Sprednja
vrata so zaklenjena, da ne bi prezgodaj v albergue navalili novi
romarji. Po strmih stopnicah sem se povzpel proti gradu in cerkvici
na vrhu griča, ki obvladuje naselje. Grad je kar lep objekt iz
XV.stoletja, včasih je bil v lasti grofa Benaventeja. Poleg gradu je
še stara cerkev iz XII. stoletja, posvečena Nuestra Senori de
Azogue. S terase pred gradom je odličen razgled po vsej okolici.
Puebla de Sanabria je bilo včasih ključno obrambno naselje, ki je
obvladovalo prehod iz kastiljske ravnice proti Galiciji. Pod gradom
se vijeta reki Tera in Castro in še potok Candanedo. Vode v
izobilju, kar glede na ves ta dež, ki pada zadnje dni, ni nič
čudnega.
Takoj za mestom Pueblo se na levo
odcepi Camino, izključno primeren za pešce, kolesarji morajo
slediti glavni cesti. Skušal sem iti po Caminu, pa sem že po nekaj
sto metrih naletel na močan potok, katerega se ni dalo prečkati.
Zato sem se vrnil na cesto N-525, ki vodi proti 12 km oddaljenemu
kraju Requejo. Do tja sem porabil dobri dve uri in pol. Ob 11.30 uri
sem že bil v baru na glavnem trgu tega mesteca in odcejal mokre
cunje. Po poti do tja sem spoznal vse možne oblike padanja dežja.
Nekaj časa je rosilo, potem je padalo, pa se uscalo, nekaj časa
vlivalo kot iz škafa, nekaj minut je celo padala sodra. Za par minut
je ponehalo, potem pa znova pljusk, kapljanje, rosenje, ploha. Kot da
bi stari gospod zgoraj preizkušal različne postopke odmetavanja
odvečne vode na Zemljo. Čevlji so bili popolnoma mokri že po dveh
ali treh kilometrih, zato se sploh nisem več zmenil za luže.
V Requeju sem se zadržal le par minut,
ker me je celega mokrega pričelo v baru zebsti. Naglo sem zagrizel v
strmo cesto, ki se prične dvigati proti sedlu Padornelo takoj za
vasjo. Prvih nekaj kilometrov sem šel kar po glavni cesti N-525,
ker je Camino potekal po stari cesti, ki je mnogo bolj zavita od
nove, moderne prometnice. Poleg tega je po njej skoraj povsod tekel
kar močan potok vode. Ko je Camino prvič presekal pot N-525, me je
premamilo in stopil sem na Camino. V dolgem loku sem šel pod
viaduktoma avtoceste A-52 in ceste N-525. Padalo pa je vse bolj in
bolj, ko sem se bližal vrhu sedla. Pod viaduktoma sem izkoristil
edino mesto daleč naokrog, kjer se je dalo vsaj malo zakloniti pred
mokroto z neba. Odložil sem nahrbtnik, privlekel iz nahrbtnika varno
spravljen fotoaparat in posnel nekaj slik. Potem sem pomalical in
naprej proti vrhu sedla. Sedlo je visoko 1260 metrov, na njem pa nič
posebnega. Kakih 500 m pod sedlom je hotel Padornelo, kjer se nas je
nateplo kar nekaj peregrinosov, vsi premočeni do kože in s
čmokotanjem v čevljih. Na hitro ena kavica in naprej proti Lubianu.
Ko sem prišel do vasi Aciberos, je Camino spet zavil v dolino proti
reki in pričelo se je plavanje. S hriba so se zlivali potoki vode in
vsake toliko je bil kolovoz popolnoma zalit z vodo. Ni se dalo
storiti nič pametnega, samo naprej skozi vodo. Dež pa je padal
neusmiljeno ves dan, vse do prihoda v Lubian. V Lubianu sta dva
kmečka turizma (casa rural) in oba sem našel z lahkoto, saj vsi
kažipoti vodijo do njiju. Albergue pa sem našel šele čez kake pol
ure, vrniti sem se moral že čisto z roba naselja nazaj. Končno sem
ga staknil, z obilno pomočjo domačinov, ki so mi prijazno kazali
pravo smer. Oznak pa (skoraj) nobenih. Nasploh je v tem delu poti
označevanje Camina dokaj redkobesedno.
V albergu je majhna kuhinja s
štedilnikom in hladilnikom, v istem prostoru je še shramba za
kolesa in 4 postelje (bunk beds – dvakrat po dve ležišči, eno
nad drugim). Še dvanajst postelj in sanitarije pa so v nadstropju
višje. Spodnji prostor so zasedli trije španski kolesarji. Zgoraj
pa smo tokrat prenočili štirje peregrinosi zelo različnih ras, res
Evropa v malem. Romane je predstavljal Italijan Andrea, ki je živel
par let v Bruslju in odlično govori italijansko, nič slabše pa
špansko in francosko. Zelo prijeten možakar, vedno nasmejan,
prijazen in ustrežljiv. Germane je zastopal precej siten stari
gospod, ki nikdar ni zaprl vrat za seboj, zelo grdo je žvečil hrano
in srebal pijačo, ponoči pa grozovito smrčal. No, naslednji dan
sva skupaj naskakovala naslednje sedlo in pokazalo se je, da je tudi
on kar v redu. Nordijsko raso je zastopal hrust Martin iz Norveške,
katerega smo spoznali že v Puebli de Sanabria. On je bil prvi v
albergu, vse svoje stvari je imel popolnoma premočene in okupiral je
edini razpoložljivi električni radiator, ki je bil v sobi. To je
bil nekak ubogi primerek radiatorja s 4 členi in s tem naj bi štirje
premočeni romarji preko noči posušili vse premočene cunje? No
way! Ampak za ceno 3 eur res ne smeš pričakovati kakega pretiranega
razkošja. Že to, da lahko spiš na suhem, je vredno vsaj toliko.
K sreči sem iz zadnjega bara v Requeju
nosil s seboj dva komada starih časopisov. Natlačil sem po štiri
kepe papirja v vsak čevelj in zjutraj sem imel čevlje vsaj
približno suhe. Termoflis in srajca sta ostala mokra, predvsem konci
rokavov. Kar neprijeten občutek, ko take vlažne cunje vlečeš
nase. Slovansko raso je seveda zastopala moja malenkost. Andrea je
šel zvečer v bar na menu del peregrino. Jaz nisem bil lačen, pa
tudi nisem hotel zmočiti še edinih preostalih suhih cunj, zato sem
namesto na večerjo šel kar v posteljo. In spal do 7. ure
naslednjega dne!
Ni komentarjev:
Objavite komentar