25.4.2012 – Barcelona-Madrid-Salamanca-Calzada de Valdunciel

25.4.2012 – Barcelona-Madrid-Salamanca-Calzada de Valdunciel

Današnji program je naslednji - z avionom iz Barcelone do Madrida, z avtobusom od Madrida do Salamance in prva etapa Camina  - pešačenje 16 km od Salamance do Valdunciela

Ob 05. uri so na letališču Girona odprli okenca za check-in. Ves otrpel od trde postelje sem oddal prtljago za Madrid. Odleteli smo ob 07. uri in nekaj minut čez 8. uro pristali na madridskem letališču. To letališče je zelo veliko, saj je letalo potrebovalo skoraj 15 minut, da je po pristanku na stezi po tleh pripeljalo do terminala T1, na katerem so nas odložili. Ob 09. uri sem pobral svoj nahrbtnik in pričel sem preudarjati, kako naj zabijem čas do 13. ure, ko imam avtobus za Salamanco. Najprej sem poiskal avtobusno postajo, s katere bo odpeljal avtobus. Našel sem jo kar hitro, na levi strani letališke stavbe, blizu parkinga, kjer oddajajo rent-a-car avtomobile. Nato sem skočil na rumeni express bus, ki vozi v center mesta. Cena za prevoz je solidna, le 2 eur, do mesta pa vozi dobre pol ure.

Madrid - nebotičniki v poslovni četrti Torres

Izstopil sem na trgu Plaza de Cibeles in se počasi odpravil po ulici Paseo del Prado.

Madrid - Plaza Cibeles z mestno hišo

Madrid - postaja metroja pred Banko Espana

Mimo mornariškega muzeja sem prišel do muzeja Prado, pred katerim so se vile dolge vrste čakajočih.

Madrid - vrsta pred muzejem Prado

Lani sem imel dovolj časa za ogled, vendar je bil ponedeljek in ob ponedeljskih je bil Prado zaprt! Letos je bila prva stvar, ki sem jo opazil pred muzejem, pano, na katerem je bilo obvestilo, da imajo nov urnik, da je odslej muzej odprt vsak dan, od ponedeljka do nedelje. Žal, prepozno ste se tega spomnili. Letos pa si nisem vzel veliko časa za Madrid.

Madrid - Plaza Mayor

Madrid - kraljevska palača Palacio Real de Madrid

Med potjo sem se ustavil v kavarnici in si naročil zajtrk - cafe con leche in velik kos krompirjeve empanade. Nato sem šel naprej do železniške postaje Atocha. Po poti sem seveda vneto slikal palače.

letališki avtobus na železniški postaji Atocha v Madridu

Še eno pivce v baru na postaji, pa je bilo treba nazaj na letališče.

Že ob 12. uri sem bil ponovno na avtobusnem postajališču na madridskem letališču Barajas. Vreme je bilo oblačno in zoprno je pihalo. Oblečen sem bil v softshell jopič, zato mi mraz ni prišel do živega. Na postajališču se je v kotu stiskala drobna ženska, skoraj otroške postave, zraven nje pa ogromen kovček. Kar trepetala je od mraza. Odprl sem svoj nahrbtnik, ji poiskal debel flis, pa kapo in rokavice. Z veseljem je sprejela vse in se oblekla.

Peruanka Estela na avtobusni postaji

Nato sva se pogovarjala in povedala je, da je stara 45 let, da je učiteljica matematike v osnovni šoli v Limi v Peruju. Lani se je poročila s Špancem in odšla sta na obisk v Peru k njenim staršem. Tam je mož umrl za neko tropsko boleznijo, ki je zdravniki niso znali premagati. Poročena je bila komaj 4 mesece. Ko mi je to razlagala, so se ji po licih kar valile solze. Povedala je, da je veliko molila, ampak da ni nič pomagalo. Vprašala me je, ali tudi jaz veliko molim, ko pa hodim na romanje v Španijo. Povedal sem ji, da hodim bolj iz kulturnih in osebnih nagnjenj, ne pa iz verskega prepričanja. Posnel sem tudi nekaj slikc in izmenjala sva si emaile, da ji lahko slike tudi pošljem. Malo sem omenil, da bi rad nekoč obiskal Machu Pichu in začudila se je, ko sem omenil, da bi me to stalo kakih 3000 evrov. Ona je kupila povratno letalsko karto iz Lime do Madrida za cca 800 eur, največ 700 eur pa bi bilo potrebno porabiti v Peruju za obisk Machu Pichuja. Bomo videli, morda krenem v Peru že naslednje leto.

Avtobus firme Avanzabus je prišel na postajo točno ob 13. uri. Velika večina potnikov je imela karte že kupljene vnaprej preko interneta. Le dva ali trije so kupili vozno karto pri šoferju avtobusa. Večino poti sem prespal, ker sem bil še malo zbit od ležanja na trdi klopi na letališču. Zbudil sem se le toliko, da sem si pogledal obzidje Avile, ko smo se peljali mimo. To mesto bi bilo res dobro kdaj obiskati. Že lani med vožnjo mimo z vlakom sem bil navdušen nad tem mestom.

Avila - mestno obzidje

V Salamanco smo prispeli ob 16. uri. V bifeju na avtobusni postaji sem naročil bocadillo z kalamari in pivo. Potem sem šel kaka 2 km v center mesta do katedrale.

Salamanca - Nova katedrala

Za katedralo je skrit albergue Casa de la Calera. V tem albergu sem želel dobiti žig, da bi s tem označil začetek nadaljevanja poti Via de la Plata. Lani sem pot zaključil prav na tem mestu, dne 24.9.2011. Pred menoj sta v vrsti stala dva mlada Francoza. Povprašal sem ju, od kod prihajata, pa sta rekla, da z Nordkapa!!! Začudil sem se, kako to, pa sta mi pojasnila, da sta šla s kolesom iz Francije po celi Evropi, tudi preko Slovenije, vse do Nordkapa in nazaj do Portugalske. Na poti sta že skoraj eno leto, v tem času sta prevozila preko 14.000 km. Tukaj se je njej strgala veriga, pa ima kolo na servisu.In ker sta že bolj na tesnem z denarjem, bosta skušala prespati v albergu, čeprav nimata romarskega pasoša. Svetoval sem jima, naj ga kupita kar tukaj, saj ne stane več kot kaka 2 eur. In potem za spanje dasta še 5 evrov, pa bo. Potem pa sem se kar naenkrat odločil, da ne bom prespal v tem albergu. Še danes bom opravil del poti, ki sem jo planiral za jutri. Vremenska napoved za jutri je namreč zelo slaba, deževalo naj bi ves dan. Planirana etapa do kraja El Cubo de Tierra del Vino pa je dolga kar 35 km. Če odščipnem kak manjši kos poti že danes, bom jutri manj moker, sem računal. Brez krčmarja, kot se je izkazalo kasneje...

Ob 17. uri sem krenil na pot. Prve tri ali štiri km sem spešil skozi mesto proti severu.

pričetek Camina - odhod iz Salamance

Na zadnjem krožišču sem zasledil prve markacije – rumene puščice. Po dobri uri hoje sem prišel do kraja Aldeaseca de la Armuna. V lokalni trgovini sem kupil pločevinko pivo in ga popil na dušek, nato pa naprej.

Aldeaseca de Armuna

Kaj hitro so padle prve kaplje dežja. Nato je pričelo zoprno rosenje, droben dežek in kar močan veter. Nikjer nobene strehe, da bi lahko odprl nahrbtnik in se preoblekel v dežne cunje. Tako sem kar nadaljeval po glavni cesti. Dež pa je padal vse močneje. Bil sem premočen do kože in že kar premražen, ko sem nekaj po 20. uri zvečer prišel do alberga v kraju Calzada de Valdunciel. Calzada je manjša vas, šteje okrog 650 prebivalcev. Je na nadmorski višini 801 m. Od Salamance je po cesti oddaljena 14 km. Jaz sem jih prehodil kakih 18, ker sem v močnem dežju zgrešil pravo pot in najprej šel v vas z imenom Valdunciel. Od tam sem moral po cesti do Calzade de Valdunciel prehoditi še dobra 2 km.

V albergu v Calzadi naj bi bilo 8 postelj, kuhinja, topla voda, vse skupaj pa za donacijo. Ko sem pričel vleči mokre cunje s sebe, je prišel hospitalero in po špansko povedal, da je albergue completo – že poln. Rekel sem mu, da nič hudega, bom pač prespal na tleh ali pa na stolu. On pa je vztrajal, da me ne sme pustiti prespati v albergu, da moram naprej. Vprašal sem ga, kam naj grem sredi noči, pa mi je odvrnil, da je v kraju hostal El Pozo, kjer imajo še proste postelje. Močno se mi zdi, da ta hostal vodi kak njegov sorodnik :-).

Calzada de Valdunciel (naslednje jutro)

Kaj mi je preostalo drugega, zvlekel sem mokre cunje nazaj nase in se odpravil v hostal. Tam sem plačal 25 evrov in dobil ključ od sobe. V sobi je bil majhen TV, kopalnica z wc-jem in inverterska klima. Vključil sem klimo, jo naštimal na 30 stopinj in pričel sušiti cunje. Nato sem šel v bar – gledat nogomet. Igrala sta Real Madrid in Bayern, povratna tekma. Domačini so vneto komentirali vsako akcijo. Real je kaj kmalu povedel z 2:0, Bayern pa je dosegel lep gol in bilo je 2:1, enako kot na prvi tekmi, vendar takrat za Bayern. Na koncu je bilo v baru grozno tiho, ko je Real izpadel zaradi slabšega izvajanja enajstmetrovk. Zraven nogometa sem spil en čaj in dva kozarca črnega vina. Ko sem se vrnil v sobo, sem s seboj prinesel cel kup starih časopisov. Natlačil sem papir v oba čevlja. Preko noči sem papir še dvakrat zamenjal in zjutraj sem imel čevlje skoraj popolnoma suhe. Tudi ostale stvari sem do jutra uspešno posušil. Tako, prvih 16 km letošnje poti je za menoj.