1.5.2012 Calzadilla de Tera – Cernadilla, 33,4 km,

1.5.2012 Calzadilla de Tera – Cernadilla, 33,4 km,

hoje za 8,45 ure (od 7,45 do 16.30 ure), mrzlo, dež od 13. do 15.30 ure.

Od Salamance prehojeno 200,5 km, do Santiaga preostaja še 275 km.

Zjutraj sem vstal ob 7. uri in najprej preveril vreme. Sončno, a mrzlo, mrzlo. Bilo je tik nad ničlo, avtomobili so imeli zamrznjene šipe. Pa smo komaj na 800m nadmorske višine in to 1. maja v Španiji. Iz Slovenije pa mi poročajo, da je tam 33 stopinj in več. Nekomu se je zmešalo. Tistemu, ki pošilja vreme na zemljo. Pobral sem smeti in jih odnesel v kanto, nato pa krenil na pot.

V Calzadilli ni bara, prvi naj bi bil v 2,2 km oddaljenem Ollerosu de Tera. Imel sem pripravljen zvit plan, da bom tam spil prvo jutranjo kavo. A Španci so imeli še bolj zvit plan in so tisti barček v Ollerosu, ki ga je omenjal moj vodniček, preprosto ukinili. Ni ga – ni ni! Pa sem ostal brez kave. Gremo dalje. Pot je vodila ob reki Teri navzgor. Kolesarji so se lahko odpeljali po asfaltni cesti naokoli, nas romarje pešce pa so poslali skozi mokro grmovje ob reki naravnost proti jezu akumulacijskega jezera Agavanzal. Ob reki stoji prelepa cerkvica iz XII. stoletja, ki pa je v rabi le enkrat letno, na praznik njene zavetnice. Ko sem po jezu prečkal hidrocentralo, sem v jutranjem soncu občudoval akumulacijsko jezero, ki je poplavilo kar dve lepi dolini. Draga reč je ta naša preljuba elektrika! Po dobri uri in pol hoje sem prišel do vasice Villar de Farfon. Po podatkih iz mojega vodnička naj bi štela borih 14 prebivalcev. Torej sem to jutro pozdravil vsaj polovico od njih. Pri vaški cerkvici (španske cerkve so praviloma mnogo bolj revno zgrajene od slovenskih) sem opazil, da so do zvonov speljane stopnice po zunanji strani stavbe. Povzpel sem se do zvonov, prvič v življenju, ter potrkal po njih z nohtom. Takoj so se odzvali z nežnim zvonjenjem, dovolj tihim, da ga je slišalo samo moje uho.

V vasici Villar de Farfon je tudi nov albergue. Zgradil ga je možakar, ki je z ženo prišel iz Južne Afrike in se odločil, da bo nekaj let vodil albergue na Via de la Plata. Kupil je skoraj popolnoma porušeno zgradbo in jo z veliko napora in lastnim delom usposobil za uporabo. Za romarje ima na voljo 4 postelje, čajno kuhinjo in sanitarije. Ko sem prišel do alberga, me je najprej pozdravila psička Lina in mi ponudila žogo, da bi se igral z njo. Seveda sem ji ustregel. Potem mi je prijazni hospitalero ponudil kavo. Lonec tople vode in kozarec nescafeja, dalje se znajdi sam. Kmalu sem sem opazil na steni napis - wifi! Neverjetno. Potegnil sem notebook iz nahrbtnika in moj blog je bil spet v ažurnem stanju. Opravil sem še dva kratka klepeta preko Skype-a, dlje pa nisem maral zlorabljati gostoljubnosti prijaznega gostitelja. Poslovil sem se od obeh prijaznih Južnoafričanov in krenil dalje. Pot ob akumulacijskem jezeru je bila eden najlepših odsekov letošnjega dela Camina. Prelepa narava, vse polno divjih živali. Videl sem na kupe divjih zajčkov in srnic, ki so mi preskakovali pot. Pa še enega pravega jelena z velikim rogovjem.

Naslednja vas, ki sem jo imel na seznamu za postanek, je Rionegro del Puente. To je malo večje naselje pri mostu preko reke Rio Negro (Črni potok bi se reklo po naše). Do nje je 8,5 km lepe poti skozi gozd, ves čas pomalem navkreber.

Vse od Salamance počasi pridobivam višino. Salamanca je na nadmorski višini kakih 650 m, tukaj je okrog 800 m, do konca dneva pa se bom dvignil že preko 1000 m visoko. In hladno je, celo za Špance. Pravijo, da že vrsto let ni bilo tako hladno ob tem letnem času. Zjutraj so temperature okrog 3 stopinje, čez dan se temperatura dvigne na največ 15 stopinj. Dežuje skoraj vsak dan, včasih zjutraj, drugič spet popoldan. Običajno pa dežuje kar cel dan in vso noč. Prehodil sem že toliko poti, da imam točno izmerjen korak. Za 1 km poti porabim točno 12 minut, kar znese povprečno 5 km na uro. In to ne glede na teren, najsi se pot vzpenja, spušča, gre po ravnem ali valovi gor in dol. Le en tip pokrajine je, kjer moja povprečna hitrost strmo upade in se neskončno približa hitrosti polža. To je pokrajina, prepredena z bari, postavljenimi eden za drugim v vrsti. Tam se formula glasi malo drugače - 12 minut = una cerveza. V tolažbo zmernim pivcem naj povem, da je običajno pivo v Španiji tisto, ki mu pri nas posmehljivo rečemo „italijanček“ in katerega se vsak pošteni štajerski „piroman“ skrbno izogiba, saj drži le dva deci. Komaj dovolj, da zmočiš vse kotičke ustne votline, kadar je vroče. Poleg tega so španska piva običajno lahka, le redkokatero premore več kot 4,5% alkohola in še to merjeno na en liter tekočine :-). No, pa dovolj šale.

Bari so poleg albergov najbolj pomembne institucije za obstoj in preživetje nas peregrinosov. V albergu dobiš toplo posteljo za čez noč, toplo vodo, da se umiješ, včasih celo možnost kuhanja in pranja. V baru srečuješ druge pohodnike, izmenjuješ z njimi informacije, zveš, kakšno bo vreme jutri in naslednje dni, zveš celo, kako sta igrala Real in Barcelona. In najbolj pomembno od vsega, ponovno si napolniš akumulatorje. Zjutraj te postavi na noge cafe con leche grande (velika kava z mlekom), kasneje tekom dneva ti cerveza ali dve pomagata okrepiti voljo po napredovanju. Mirno lahko trdim, da brez barov tudi romarjev ne bi bilo. Vsi bi pomrli ali pa odstopili od poti. Pravemu romarju srce kar zaigra, ko opazi tiste tri črke. Že ob prihodu v naslednjo vas ti oči nemirno švigajo levo in desno. Ponavadi je vroča zona tam blizu iglesie (cerkve).  „Ne morš falit“, bi rekel Iztok Mlakar. In ko opaziš napis, je srce mirno, duša pa spokojna. Rešen si za naslednjih nekaj kilometrov. Če bi vprašal deset peregrinosov, naj povedo prvo besedo na B, ki jim pade na pamet, stavim noht na palcu leve noge, da bi vseh deset kot iz puške odgovorilo: „Bar!“

V vasi RioNegro del Puente sem si privoščil krajši postanek, ker se je ravno ob mojem prihodu v vas ulilo z neba. Ko je prenehalo, sem zapustil bar in krenil proti 5 km oddaljenemu Mombueyu. Pot je ves čas potekala skozi gozdiče. Danes je res lepo ozadje na prehojeni relaciji. V Mombueyu sem stopil do cerkve Nuestre Senore de la Asuncion, ki je iz XIII. stoletja. Značilnost za te kraje je pripadnost redu templjarjev, vitezov, ki so na glavah nosili kapuce. Te kapuce je kasneje od njih v Ameriki kopiral zloglasni KuKluxKlan. Čeprav je kraj kar dobro oskrbljen z infrastrukturo (več barov, trgovine s sirom, albergue), sem se odločil, da pot nadaljujem do 8,5 km oddaljene Cernadille, kjer je manjši albergue s 4 posteljami.

Ob 16.30 uri sem prišel do cerkve v Cernadilli. Pred cerkvijo sem srečal starejšega možaka v ponošeni obleki in ga vprašal za albergue. Povedal mi je, da je on alcalde (župan) in da je albergue odprt, ker je v njem že ena mujer (ženska) iz Holandije. Plačam naj mu 3 eur, pa mi bo dal žig v passaporte, potem pa lahko grem v albergue, katerega mi je pokazal z roko. Albergue je majhna hiška, oddaljena kakih 300 m od cerkve. Župana sem vprašal, ali lahko kje v vasi kupim pivo, sok, coca colo ali karkoli drugega  za spit. Rekel mi je, da v vasi ni bara, ne trgovine, ničesar. „Kaj pa vino?“ sem boječe povprašal. Povedal mi je, da ima on nekaj vina, hoče pa 1,50 eur za buteljko. Tako sva sklenila posel. Peljal me je preko ceste, odklenil svojo župansko pisarno in v pisarni odklenil še omaro, nato pa iz omare privlekel buteljko črnega vina.

V albergu sem našel starejšo gospo iz Holandije, (kasneje sem izvedel, da ji je imeBeatrix) ki je bila videti precej utrujena. Povedala je, da je danes prehodila samo 18 km iz RioNegro del Puenteja. Ima dovolj časa, da pride do Santiaga pomalem in s kratkimi etapami, ker je šele 19.5. dogovorjena z možem, kateri pride z letalom iz Nizozemske ponjo. Precej pozno, ob 18.30 uri sta v albergue prišli še obe Italijanki, s katerima sem skupaj prenočeval prejšnjo noč v albergu v Calzadilli. Pri alcaldeju sta kupili makarone in pesto ter skuhali pastašuto s tunino iz konserve za vse štiri, ki smo se zbrali v albergu. Zraven smo popili vsak po kozarec vina in buteljka je bila prazna.

Potem smo se morali odločiti glede spanja. V šali sem predlagal, naj dame vlečejo vžigalice, katera bo smela spati poleg mene. Vse so se v smehu prijele za žepe in povedale, da nobena nima vžigalic. Ker jih tudi jaz nisem imel, ta sicer kar dobra ideja ni padla na plodna tla. Tako sem se kot pravi kavalir pač spravil na tisto posteljo, ki je bila najbližje Wcju, kar se mi je zdela najmanj ugodna in torej najbolj kavalirska izbira. Že okrog 21. ure je v albergu zavladala tišina.