7.5.2012 Xunquiera de Ambia - Ourense, 22,4 km

Včeraj zvečer sem pogledal vremensko napoved in zopet je za danes napovedan dež, z kar 90% verjetnostjo. Zato sem bil zjutraj ob 6.uri, ko sem šel na wc, kar presenečen, ker še ni padalo. Vstal sem bolj zgodaj kot ponavadi, še v mraku in se na hitro pripravil za odhod. Rad bi kar največ prehodil po suhem, saj imam nekaj cunj še vedno mokrih.  Vsi radiatorji so bili zasedeni in nisem mogel nič posušiti. Sedaj nosim zadnje suhe nogavice in nujno moram poskrbeti, da bom jutri lahko vsaj na začetku poti oblekel kaj suhega.


Že ob 07.15 sem zapustil albergue v Xunquieri in se odpravil proti Salquierasu. Po slabi uri hoje,  v glavnem rahlo navzgor in po bližnjicah, ki so sekale ovinke glavne ceste proti Ourenseju, sem se ustavil na prvi kavici. V baru so že čepeli trije peregrinosi, pili kavico in zajtrkovali. Tostadas z maslom in marmelado, kajpak.

Par minut za menoj je v bar prišel še Nemec Hans. Ves zgrožen mi je poročal,  da je na avtobusnem postajališču videl kar tri peregrinose, ki so vstopili na lokalni avtobus za smer Ourense. Kaj takega! Ubogi Hans sploh ni mogel priti k sebi. On je prehodil že veliko Caminov:  Via de la Plato hodi sedaj že četrtič, pa še nikdar ni zgoljufal niti metra poti, ne glede na vreme ali žulje. Včeraj sem mu malo posodil računalnik, da je preveril svojo elektronsko pošto in pisal e-mail domov, pa sva sedaj velika prijatelja. Ko je srečno odposlal svojo pošto, mi je plačal pivo! Kaj takega pri zahodnjakih le redko doživiš. Seveda sem takoj zatem po lepi štajerski navadi tudi jaz naročil in plačal eno rundo. Drugi romarji ponavadi hvaležno sprejmejo, če jih častiš s kakim pivo. Res vljudno se zahvalijo, a le redkokdaj se zgodi, da bi ti rundo tudi vrnili. Tako te počasi odvadijo, da bi se jim vsiljeval. Hans mi je povedal, da je bil včasih maratonec. Z maratonom se je pričel ukvarjati, ko je bil star 40 let, prej je igral rokomet. Enkrat je tekel celo maraton v New Yorku in dosegel čas 2 uri in 45 minut. Potem je šel med ultramaratonce in se ukvarjal s teki na 100 km in več. Na Camino je pričel hoditi leta 1998 in jih je doslej prehodil toliko, da je že pozabil, koliko in katere vse.

Danes pot poteka v glavnem po asfaltnih cestah in skozi naselja. Proti Ourenseju, ki je kar veliko mesto, je tudi sorazmerno močan promet. Veliko je predvsem kamionov, ki vozijo material  na gradbišče hitre ceste. Sama pot je mnogo bolj dolgočasna kot zadnji trije dnevi, ko so bile na vrsti planinske etape. Čeprav je današnja etapa kratka, meri namreč le dobrih 22 km, se mi bolj vleče kot prejšnje tri, ki so potekale po planinskih poteh. V kraju Pereiras sem stopil še  v drugi bar in tam naletel na skupino Špancev, s katerimi hodimo od alberga do alberga že nekaj dni. To pot sem jih ponovno preštel in pokazalo se je, da jih je pravzaprav 7 in ne samo šest, kot sem mislil doslej. Veselo so me pozdravili, saj sedaj že vsi vedo, da sem tisti, ki piše blog. Včeraj zvečer, ko sem se vrnil iz bara v albergue, me je tam "napadel" Irec Brian, ali res nosim s seboj laptop in ali sem "professional writer"? Zanimalo ga je, o čem sploh pišem - ali o razmerah na poti, o infrastrukturi ali o ljudeh. Le s težavo sem mu pojasnil, kaj vse najde mesto v mojih zapisih.   

Ko sem okrog 11. ure prišel do industrijske cone mesta San Cibrao, se je ulil dež. Potegnil sem pelerino iz nahrbtnika, a komaj sem se dobro oblekel, je že prenehalo. Nadaljeval sem proti mestecu Seixalbo, ki je le še slabo uro hoda oddaljeno od Ourenseja. Tam se je ulilo še močneje, zato sem pobegnil v prvi bar. Albergue itak odprejo šele okrog 13. ure, zato se mi ni mudilo nikamor.. Naročil sem si kavico, bocadillo s pršutom in navrh še eno pivo. Ko sem opravil z malico, sem šel nazaj na Camino. In se skoraj zaletel v Jacquesa, ki je ravno tedaj prikorakal mimo. Skupaj sva hodila kako uro do centra mesta Ourense. Tam se je on odpravil proti hotelu, jaz pa sem sledil rumenim puščicam vse do alberga, ki je tukaj v starem samostanu Convento de San Francisco.  Jacques mi je zaupal, da on raje spi po hostalih, hotelih in kmečkih turizmih (casa rural), ker je grozen smrčač. In če smrči v skupni spalnici alberga, nobeden od pilgrimov ne more spati. Potem pa hodijo k njegovi postelji, ga butajo v ramo, mu svetijo v oči ali brcajo v njegovo posteljo, samo da bi prenehal. On pa se potem sploh ne naspi, ker ga tako motijo celo noč. Takoj, ko se obrne na drugo stran, namreč spet zasmrči in vse se začne znova.


Albergue je kar velik, premore 40 postelj, ima dokaj dobro opremljeno kuhinjo, sanitarije so več kot solidne. Norvežan Martin je bil tudi tukaj med prvimi. Sploh ne morem verjeti, da ima res toliko cunj v tistem majhnem nahrbtniku. Zopet je zasedel vse radiatorje v sobi. Na srečo so spodaj v dnevnem prostoru tri stojala za perilo, poleg njih pa veliki radiatorji. Danes bom gotovo uspel oprati in posušiti majice ter nogavice. In potem si bom kaj skuhal za večerjo. Posode je dovolj, štedilnik dela.