Iz hostla Triana Backpackers sem krenil ob 06. uri. Ob tej uri je v tem letnem času v Španiji še trdna tema, sončni vzhod je glede na naše kraje zamaknjen vsaj za uro in pol. Prvih nekaj kilometrov skozi predmestja Seville je šlo brez težav, le tu in tam sem prižgal čelno svetilko, da sem preveril kako markacijo. V Španiji sedaj sonce vzide okrog 08.10 ure, jutranji mrak pa prične popuščati kake pol ure prej. Do 07.45 ure je še trda tema in brez svetilke ne gre.
Na prvem krožišču na izhodu iz mesta sem se prvič izgubil. Nisem videl markacije na drugi strani štiripasovnice, pač pa sem ugibal, ali kamniti steber z oznako Santiago de Compostela stoji tako, da s stranico nakazuje smer. Ko sem odkorakal v napačni smeri že kakih 500m in še vedno ni bilo moč najti nobenih markacij, sem se vrnil na krožišče in obhodil celoten krog. Na drugi strani sem naletel na markacijo in nadaljeval pot v smeri, ki jo je nakazala rumena puščica. A s tem preverjanjem krožišča sem izgubil kake pol ure. Malo dalje je bilo križišče dveh variant poti - prva vodi skozi naselje Camas, druga pa nadaljuje ob reki Guadalquivir in potem zavije v levo proti naselju Santiponce. Izbral sem drugo varianto in se ponovno izgubil! Na začetku poti ob reki je bil napis - Santiponce 6,5km. Pot je bila v mesečini dobro vidna. Zato sem ugasnil svetilko in korakal. Žal je bil vmes slabo označen odcep v levo in seveda sem ga v temi spregledal. Ponovno sem izgubil kake pol ure, ko sem končno le obrnil in se vrnil na pravo pot. Napako sem nekoliko zmanjšal, ko sem presekal ovinek in si ob avtocesti skrajšal vrnitev na Camino.
Ko sem prišel v Santiponce, je bil že velik dan in lokali so se pričeli odpirati. Šel sem na kavo v barček ob poti, nato pa nadaljeval proti Guilleni. Takoj za tem krajem je naselje Italica, kjer so stare rimske ruševine. Menda je bil tam velik amfiteater s 16 000 sedeži, a sedaj je od njega ostalo le še nekaj razmetanih kamnov.
Pot od kraja Santiponce do Guillene vodi med širnimi polji, kjer je bilo poleti posejano žito in koruza. Te pridelke so za letos že pospravili. Še vedno pa je bil na poljih bombaž. Med polji so bili razmetani tudi ogromni nasadi oljk. Vsi ti nasadi so namakani. Brez tega bi vročina vse sežgala.
Malo pred 12. uro sem prišel v Guilleno. K sreči sem takoj zavil v tiendo (trgovino) in nakupil pijačo in hrano. Ob 12. so zaprli vse lokale, trgovine in gostilne, ker so imeli lokalni praznik. Praznovali so dan patronese (cerkvene zavetnice) kraja - Nuestra Senora de Granada. Na glavnem mestnem trgu so bile lepo pogrnjene mize s pripravljenimi pogrinjki. To je bilo najbrž pripravljeno za svečano kosilo za mestno elito. Za rajo pa so bili na robu mesta postavljeni številni šotori, v katerih so ponujali hrano in pijačo.
Na več krajih je igrala živa glasba. Precej ljudi je bilo oblečenih v tradicionalna španska oblačila. Veliko jih je prijahalo na konjih, predvsem mladina in otroci. Popoldne se je vila procesija skozi ves kraj, končala se je na trgu pred cerkvijo, seveda posvečeno krajevni patronesi.
V albergu se nas je zbrala kar pisana druzba. Trije Francozi, od tega eden mlajši (Charles). Phillipe je star 67 let, tudi Dominic je njegovih let ali celo starejši. Italijan Constantino, starejša gospa iz Avstralije, nek močan dedec iz Nemčije, ki je ves čas razlagal, kaj vse ga boli in za kaj jemlje katere tablete. Ta Nemec je izpadel že prvi dan, drugi dan ga ni bilo več v naslednjem albergu, čeprav je bilo potrebno do tja prehoditi le zelo kratko etapo.
Skuhal sem si kosilo, potem pa krenil v mesto na pijačo. Kam drugam kot na prireditveni prostor. Tam sem se usedel v enega izmed šotorov, kjer so tri mlada dekleta igrala špansko glasbo. Ena je igrala na kitaro, druga je imela nekakšno tolkalo, podobno riflu, tretja pa ropotuljo in zraven je tudi pela. V šotor so prihajali domačini, v glavnem družine z otroci. Popili so kako pijačo in jedli ocvrte sardine ali narezke jamona (pršuta). Pršut je očitno doma prav v teh krajih. Povsod je polno trgovin, kjer prodajajo cele pršute (jamon iberico). Malo sem poslušal špansko glasbo in gledal, kako Španci plešejo. Kmalu sem se odpravil spat, ker sem sklenil, da bom naslednji dan ponovno krenil zelo zgodaj na pot. Vročina ob 18. uri je bila namreč kar 37 stopinj. Popoldan je treba čimprej zaključiti s hojo, po 14. uri postane nevzdržno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar