Po 12 urah potovanja sem končno v svojem hostlu v Sevilli - Triana Backpackers.
Rezervacija po internetu je bila uspešna in postelja za dva dni me je že čakala. Zjutraj se je pričelo bolj slabo. Zvečer sem gledal nogometno tekmo naših proti Italiji v kvalifikacijah za EP, katero smo po pričakovanjih izgubili (Italija : Slovenija 1:0). Po tekmi od razočaranja dolgo nisem mogel zaspati. Ko sem končno zaspal, pa je že zvonila budilka. Ob 01. uri sem šel od doma do sina Robija, ki me je potem zapeljal na železniško postajo in spravil moj avto v svojo garažo do moje vrnitve s poti. Po nekaj minutah čakanja na vlak pa mrzli tuš - obvestilo po zvočniku, da ima vlak iz Budimpešte v smeri Benetk ob prihodu 30 minut zamude. Vlak je pripeljal na postajo šele ob 02.50, kar je pomenilo 38 minut zamude. Ker je krenil s postaje v Ljubljani takoj po prihodu, je zamudo počasi zmanjševal. No, italijanski železničarji so stvar rešili, vlak je v Mestre pred Benetkami pripeljal do minute točno in panike je bilo konec. Z lokalnim avtobusom sem se odpeljal na letališče Marco Polo, oddal prtljago in se vkrcal na avion. Ryanair je bil točen kot švicarska ura in po treh urah poleta smo malo pred 13. uro pristali v Sevilli.
Na letališču Sevilla pa drugi šok. Temperatura ob prihodu je bila 38 stopinj Celzija! Sicer je resda bilo napovedano lepo vreme s temperaturami do 35 stopinj, ampak 38 stopinj pa je za sredino septembra res malo preveč. Z lokalnim avtobusom (2,40 EUR) sem se odpeljal v center mesta. Morda se bo komu zazdelo, da malo preveč težim s temi stroški. Ampak povedati moram, da me večina tistih, ki kdaj nameravajo opraviti kak svoj Camino, vedno in vselej najprej povpraša - koliko pa je to in to stalo? Da se tem vprašanjem izognem, raje povem kar naprej, še preden vprašanje sploh pade. Takoj po prihodu na parado ultimo (končno postajo) sem skočil v najbližji park, slekel dolge hlače in sezul popotne čevlje, nataknil pa kratke hlače in krokse. Eno malo hladno pivo in nemudoma še eno v najbližjem bifejčku in prva runda boja proti vročini je bila dobljena. Krenil sem preko mostu San Telmo proti hostlu Triana Backpackers, se prijavil in dobil posteljo za naslednji dve noči. Prijazna receptorka mi je izdala še potni list za Camino Via de la Plata in vanj vpisala, da bom krenil na pot v petek, 9.9.2011. Odložil sem prtljago im malo prekrižaril ulice v bližini hostla. Obetajoče, vse polno malih barčkov in restavracij z dokaj pristopnimi cenami. Pa tudi trgovina je blizu.
 |
| Sevilla - stolp Torre del Oro |
Tako, pisanja dnevnika bo za danes dovolj, vsaj za popoldan. Spijem še kak kozarec rdečega vina, ki sem ga nabavil za po kosilu (paradižnikova solata s tuno), potem pa malo pod tuš, da se shladim. Zvečer grem v mesto, bom poskusil najti kak lokal s flamencom. O tem, kako mi je to uspelo, pa bom poročal jutri. Če bo kaj časa, seveda.
Ni komentarjev:
Objavite komentar