29.4.2012 Granja de Moreruela –
Tabara, 25,3 km, 6 ur (7.45 – 13,45),
suho, cca 15 stopinj
Zjutraj sem v baru naročil kavico in
pojedel tostadas z mantequillo (toast z maslom). Nato sem krenil na
pot. Takoj pri vaški cerkvi je razcep poti. Ena varianta Via de la
Plate pelje proti Astorgi, kjer se priključi na Camino Frances.
Druga varianta se imenuje Camino Sanabres in gre bolj proti zahodu
ter v Santiago pripelje skozi kraj Ourense. Izbral sem si to
drugo varianto, ker sem pot od Astorge do Santiaga že prehodil leta 2010.
Doslej sem vse tri dni hodil po cesti
N-630 ali tesno ob njej, ves čas proti severu. Danes sem prvič
zavil proti zahodu in hodil po gramoznih poteh med polji. Že po prehojenih 3
ali 4 km sem dohitel dva Španca, Joseja in Patricia. Napravili smo
nekaj skupnih posnetkov, nato pa sem odšel naprej. Po dobri uri hoje
sem prišel do mostu čez reko Esla. Tam se pot razcepi. Kolesarji
nadaljujo po lažji in krajši asfaltni cesti proti Faramontasu de
Tabara, za pešce pa je pripravljena težja in daljša, a mnogo bolj
zanimiva pot ob bregu reke Esle. Kake pol ure se prebijaš po
skalovju ob bregu reke, nato se vzpneš na pečino na rečnem
okljuku. Tam sem se kar malo potikal naokrog in tipal različne poti,
ki jih tam res ne manjka, dokler nisem nekako le uspel razvozlati,
kje se naša pot nadaljuje. Res sem po kakih 300 metrih našel
naslednjo markacijo. Na vrhu pečine je treba zaviti na desno in se
celo nekoliko vrniti skoraj v isti smeri od koder si prišel.
Markacije pa nobene. Prava past! Proti Faramontasu je bila pot
prekrasna. Nič blata, pač pa rdeč gramoz in suh teren. Naokrog pa
grmovje, razcveteni rumeni grmički brnistre, modre rožice, dišeči suh žajbelj.
Travniki so razriti od divjih prašičev, divji zajci pa so mi
pogosto prekrižali pot.
Na enem izmed križišč sem se ustavil
za malico. Ravno ko sem si ponovno naložil nahrbtnik, sta me
zopet dohitela Španca Jose in Patricio. Kaj sem hotel, ponovno sem
odložil nahrbtnik in malo poklepetal z njima. Patricio, ki je hodil
kar v kratkih hlačah, mi je pokazal hrbtno stran nog pod koleni -
vse je imel modrikasto. Rekel je, da je bil alpinist in da so mu
nekoč v hudem mrazu pomrznile. Odtlej ne čuti mraza v nogah.
Zadnjih 2-3 km do Faramontasa vodi valovita makadamska cesta v
popolnoma ravni liniji. Zdi se ti, da se nikamor ne premakneš, saj
je pokrajina dokaj enolična. Vendar sem vseeno čez kakih 20 minut
že vlekel za kljuko bara v Faramontasu. Spil sem kavico z mlekom in
prijaznega lastnika bara povprašal, kako daleč je še do Tabare.
Povedal je, da 7 km. Zanimivo, da Španci strašno slabo poznajo
okolico in razdalje do bližnjih krajev. Če vprašaš tri ljudi, boš
dobil tri različne podatke. Za test, ali to drži tudi tukaj, sem
vprašal še naslednjega mimoidočega. Kot iz puške mi je odgovoril
- 5 km. Izkazalo se je, da sta imela to pot prav oba. Ker sem
ubogal markacije za peregrinose, sem moral hoditi skoraj 2 uri po
blatnih in ovinkastih gramoznih cestah med polji ter delal skoraj
pravokotne zavoje, zdaj levo zdaj desno. Če pa bi sledil asfaltni
cesti, bi prehodil samo 5 km in bi bil v dobri uri na cilju.
Tik pred vasjo sem moral prečkati
gradbišče bodoče avtoceste in na čevlje se mi je prijelo vsaj 2
kili rdečega blata. Albergue v Tabari je kar težko najti. Ob glavni
cesti stoji stara cerkev iz XII. stoletja in tam je treba preko ceste
proti Plaza Mayor – glavnemu trgu. Od tam naprej pa so že lesene
tablice, ki kažejo pot proti albergu. Albergue je na manjšem hribu
nad vasjo, tik pred velikim mlinom, ki je viden že kilometre daleč.
Če veš ta podatek, alberga ni več težko najti. V albergu je 14
postelj, brez posteljnine. Kuhinja je kar solidno opremljena, ima
električni štedilnik z dvema ploščama, hladilnik, toplo vodo.
Kopalnica je bolj skromna, tople vode je za enega ali dva, potem je
treba čakati, da bojler zopet zagreje nekaj vode. Ker je danes
nedelja, trgovina ni odprta. Je pa v kraju bar in restavracija, tako
da za prehrano ni težav.
Ob 17. uri sem šel na pivo v bar
Palacio. Bolj iz obupa kot zares sem barmana vprašal, ali je kje v
vasi možno stakniti Internet. In na moje brezmejno začudenje mi je
odvrnil, da ima on Wifi, le računalnik naj prinesem. In se zraven
muzal kot pečen maček, saj najbrž še ni videl peregrinosa, ki bi
v rukzaku šlepal laptop. Odvrnil sem mu, da pridem čez 15 minut
nazaj, nakar je bil brezmejno začuden še on. In dnevnik
sedajle že potuje med bralce.
Lep pozdrav vsem, kdo ve, kdaj bom spet
lahko kaj objavil....
Ni komentarjev:
Objavite komentar