28.4.2012 Zamora – Granja de
Moreruela – 41,2km , 9 ur, 07.15 – 16.15,
pol ure dežja
Vestna začasna hospitalera, sicer doma iz Francije, je točno
ob 06.30 prižgala luč v spalnici in pričelo je šumotanje
plastičnih vrečk. Pobral sem svoje stvari iz stojala za perilo,
kjer so se sušile, zložil spalno vrečo in se odpravil v kuhinjo.
Na voljo je bila brezplačna kava in nekaj koruznih kosmičev. Na
hitro sem popil kavo, odstranil časopisni papir iz čevljev in se
med prvimi odpravil na pot. Zunaj je bilo še malo mračno, ko sem jo
skozi mesto ubral proti severu. Ker je včeraj padalo ves dan in tudi
celo noč, so bile poljske poti popolnoma razmočene. Zato sem se
odločil, da bom ta dan prebil v glavnem na cesti N-630, ki vodi iz
Zamore proti Benaventeju in naprej proti Leonu. Tik pred prvim krajem
Roalesom, ki je od Zamore oddaljen kakih 6 km, sem dohitel romarja,
ki je korakal z veliko palico v levi roki. Slikala sva se pred
znamenjem na glavnem trgu v Roalesu, potem sva se pričela
pogovarjati. Povedal mi je, da je iz Bretanje in da že drugič hodi
po Via de la Plati. Prvič je šel preko Ourenseja do Santiaga,
tokrat gre le do Astorge. Prehodil je cel kup Caminov, v glavnem
tiste, ki pričenjajo v Franciji (Le Puy, Vezelay, Brest) in tudi
Primitivo. Očitno je, da se na tej Via de la Plata znajde mnogo več
starih mačkov kot na ostalih poteh. Tudi v albergu v Granji de
Moreruelo ta večer sem srečal holandski par, ki je drugič na Via
de la Plata. Tokrat sta startala iz Valencie pred 27 dnevi. Ker je
Francoz hodil malo prepočasi zame, sem ga kmalu pustil zadaj. V
Montamarti sem se ustavil v baru na desni strani glavne ceste. Za
pozni zajtrk sem si naročil in pojedel tortillo francese (pol
francoske štruce z dvema umešanima jajcema) ter popil še eno
kavico z mlekom. Ko sem odhajal iz bara, je Francoz ravno zavijal
vanj.
Malo naprej od naselja Montamarta sem
na križišču skrenil z glavne ceste in šel po kolovozih do
rezervoarja Ricobayo. Bil je popolnoma prazen, brez vode. Ne vem,
kako bodo letos zalivali polja, če v zajetju nimajo zaloge vode za
sušno poletje. Ko sem šel skozi manjše naselje, me je ognjevito
napadel manjši kužek. To ne bi bilo nič hudega, če se ne bi za
njim vsul cel trop psov iz naselja, katere je mali vražič dvignil.
Zamahoval sem s palicami proti njemu, a to ga je le še bolj
razburilo, enako pa trop za njim. Potem sem se sklonil in pes je
utihnil. Ko pa sem pobral kamen s tal, je pobegnil proti domu. Očitno
to kretnjo že dobro pozna.
Sledilo je 5 km popolnoma ravne ceste
do razvalin gradu Castrotorafe.Grad je nekoliko odmaknjen od glavne
ceste in v popolnem razsulu. Kjub temu je zaščiten kot kulturna
dediščina Španije že od leta 1931 dalje. V uporabi je bil kot
vojaška utrdba od XIII. do XVIII. stoletja. Še danes se da po
sledovih zidovja in okopov sklepati, da je bil zares mogočna utrdba
za tiste čase. Ker je medtem prenehalo rositi, sem zopet slekel
dežne hlače in pelerino in ju stlačil nazaj v nahrbtnik.
Do Riega del Camino sem hodil
neprestano po glavni cesti, ves čas naravnost proti severu. Cesta je
občasno rahlo krenila navkreber, pa je zopet sledil blag spust.
Okrog pa neskončna polja - žito, strnišča, oljna repica. V Riegu
je tudi albergue. Zavil sem v bar Pepe, kjer je bilo kar nekaj
gostov, med njimi pa tudi dva peregrinosa, ki sta me vabila, naj
pridem v albergue, češ da sta tam trenutno še sama. Ker pa sem bil
še kar svež, sem se odločil, da bom nadaljeval do naslednjega
albergeja, ki je v 6 km oddaljeni Granji de Moreruelo.
Albergue v Granji je v istem poslopju
kot bar, tudi lastnik je isti. Albergue je bolj beden, 10 postelj, 2
wc-ja in 2 tuša. Brez kuhinje, pralnice, vrv za sušenje perila je
kar v mestnem parku, poleg peskovnika za deco. Imel sem kar srečo,
saj je bilo zasedenih 9 od 10 postelj, jaz pa sem prišel kot zadnji v
albergue. Šel sem v trgovino in si kupil milo, ker sem prejšnjega
pozabil pod tušem v Zamori. Pa še nekaj sadja in litrsko pivo. Šel
sem v park in pričel pisati dnevnik na laptop. Čez par minut je
pristopila domačinka srednjih let, mi nekaj časa gledala preko
rame, kaj počnem, potem pa me je opozorila „Tormento!“ in kazala
na črne oblake, ki so se zbirali na nebu. Domneval sem, da me najbrž
svari pred prihajajočo nevihto, zato sem na hitro zaključil z
delom, pobral na pol popito pivo in zbežal v albergue. Z dežjem ni
bilo nič, zato sem mirno dokončal pivo na stopnicah pred albergom.
Noč je bila precej nemirna. Do polnoči
so bili hrupni gostje v baru, miru pa ni bilo niti kasneje. Celo noč
so se po vasi potikali mladci in vpili ter prepevali. Drugo jutro sem
izvedel od lastnika bara, da je bil nek „festivo“, 20. obletnica
nečesa, kar nisem razumel. In visoko na drevesu sem opazil 2 lutki,
moškega in žensko? Pa pred nekaj hišami v vasi so bile do oken
postavljene veje. Podobno kot pri nas borovo gostuvanje. Žal nisem
uspel izvedeti, za kak običaj je šlo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar