Prva izmed daljših etap, ki sem jih prehodil na tem Caminu, a prvoten namen ni bil ravno takšen. Fuente de Cantos je manjše mestece, šteje kakih 5.000 duš. Še pred 8.uro zjutraj, ko je bilo še povsem temno, sem se po mestnih ulicah odpravil proti 6 km oddaljenemu naselju Calzadilla de los Barros. Tam sem nameraval popiti prvo jutranjo kavico, saj je bilo v Cantosu še vse zaprto. Korakal sem med požetimi polji in kmalu so me poiskali prvi sončni žarki.
V Calzadilli sem se v baru pridružil četici smetarjev, ki so svoje vozilo parkirali pred edinim barom, ki je bil ob tej uri že odprt. Po krajšem počitku ob kavici sem se odpravil naprej, proti naslednjemu naselju. To je krah Puebla de Sancho Perez, ki je oddaljen slabih 15 km. Torej me čaka dobre tri ure hoda. V prvem delu sem hodil med strnišči. Nekatere njive so bile že preorane, drugod je bilo še videti slamo. Nato sem prišel na območje, kjer so se pričeli vinogradi. Nasadi so stari in trte so drugačne kot pri nas. Trsi nimajo opore, rasejo v obliki grma, grozdje pa je v glavnem v sredini trsa. Grozdje je že zrelo, zato sem se ga nazobal do sitega. V nekaterih vinogradih so že pričeli s trgatvijo. Tod obirajo še ročno. Ne poznajo brent, grozdje dajejo v plastične košare in nato stresajo na prikolico traktorja.
Malo pred 11. uro sem bil v vasi Pueblo de Sancho Perez. To mestece je še malo manjše od Cantosa, šteje morda dobrih 3.000 prebivalcev. Ustavil sem se v baru na glavnem mestnem trgu in si od tam ogledal lepo cerkev Santa Lucie, zgrajeno v XVI.stoletju. Potem sem stopil še do trgovine in si kupil malo kruha in choriza za malico. Ko sem prišel iz vasi, sem se spravil v senco figovca ob poti in pomalical.
Dodobra okrepčan sem nadaljeval pot proti kraju Zafra. To je malo večje mesto, šteje okrog 17.000 prebivalcev. V kraj sem prišel točno opoldne. Na začetku mesta sem poprosil mimoidočega, da me je poslikal. V tem mestu se je v 16.stoletju rodil sloviti španski šahist Ruy Lopez, ki je utemeljil po njem imenovano šahovsko otvoritev - e4-e5, Sf3- Sc6, Lb5... Danes za to otvoritev pogosteje uporabljajo ime španska otvoritev, še vedno jo pogosto igrajo tudi velemojstri.
Stopil sem v center mesta in si ogledal mestni grad. Mesto Zafra ima odlično lego na poti od Seville proti Meridi, zato je bilo naseljeno že v časih rimske okupacije. Tudi za časa Mavrov je bila v mestu močna mavrska trdnjava. Sedanji grad skupaj z mestnim obzidjem pa je bil zgrajen v 15.stoletju, ko so Mavre pregnali bolj na jug Španije. Grad je povsem obnovljen in privlači številne turiste.
Bilo je še prezgodaj, da bi etapo že zaključil, čeprav sem do Zafre prehodil že 25 km. Planiral sem, da bi etapo zaključil v albergu v kraju Los Santos de Maimona, ki je oddaljen od Zafre slabe 4 kilometre. Iz Zafre sem se po precej strmem hribu podal na vrh do mobitel in radijskega oddajnika. Na vrhu hriba sem v dolini pod seboj že opazil mestece Santos.
Šel sem na policijsko postajo v tem kraju, prevzel ključe alberga in plačal 3 evre za prenočevanje v albergu. Nato sem se napotil do alberga, ki je lociran na hribu, kaka 2 km daleč iz centra mesta, nazaj v smeri proti Zafri, od koder sem prišel. Že lokalni policist mi je povedal, da albergue ni v najboljšem stanju. Res sem v albergu našel cel kup smeti, umazano posodo v kuhinji in razmetane spalnice.
Kljub vsemu sem se stuširal, po ta večjem pospravil kuhinjo in se pripravil, da bi pričel kuhati večerjo. V tem pa je prišel mladi Francoz Charles, s katerim sva se družila prejšnji dan in skupaj sva se odločila, da bova odšla do naslednjega alberga - oddaljenega 8,4 km. Odnesel sem ključe alberga nazaj na policijsko postajo in povedal, da sem si premislil glede spanja. Denarja mi seveda niso vrnili.
Na pot sva krenila ob 17.30 uri in po dobrih dveh urah sva prišla do alberga Almazara. Ta albergue je restavracija z nekaj prenočišči, locirana sredi oljčnega nasada, daleč od naselij, nekaj kilometrov pred krajem Villafranca de los Barros. Lastnik nama je zaračunal spanje, ponudil dokaj dobro večerjo in prodal nekaj pirov. Pri večerji sva srečala še druge romarje,s katerimi smo poklepetali. Mlada Avstrijka je vrgla oči na Charlesa, ni mogla skriti, da ji je simpatični in postavni Francoz zelo všeč. Ves čas je klepetala predvsem z njim, mi "starci" pa smo se pogovarjali v drugem kotu mize.
Ni komentarjev:
Objavite komentar