8.etapa, Torremejia - Merida- Aljucen, 32,7 km, 16.09.2011

16.09.2011 -  8.etapa, Torremejia - Merida- Aljucen, 32,7 km

Iz Torremejie do mesta Merida je pot dokaj enolična. Dobrih 16 km hoje po prašni cesti med vinogradi in žitnimi strnišči.

Mesto Merida je bilo zelo močno naselje v časih Rimljanov, imenovalo se je Emerita Augusta, po imperatorju Gaju Avgustu, ki je vladal okrog leta 25 pred n.št. Tu je bilo upravno središče takratne Luzitanije, ki je poleg dela današnje Španije obsegala še današnjo Portugalsko. Od tod je vodila cesta v Astorgo. Mesto je imelo odličen akvedukt, amfiteater, gledališče, Circus Maximus,  močno vojaško utrdbo Alcazabo. To utrdbo so kasneje še utrdili in povečali Mavri v času muslimanske prevlade nad Andaluzijo. Circus maximus je dirkališče za konjske vprege, tale krog v Meridi je eden izmed najbolje ohranjenih na svetu.

rimsko gledališče v Meridi

Danes Merida šteje nekaj manj kot 60.000 prebivalcev in je pomembna turistična točka. Arheološka najdišča v tem kraju so uvrščena v Unescovo zbirko svetovne kulturne dediščine že od leta 1993 dalje.

ostanki rimskega akveduktaDe los Milagros (Vodovod čudežev)

Tudi to etapo sva prehodila skupaj s Charlesom. Ob prihodu v mesto Merida sva najprej poslikala rimski most preko reke Guadiana, nato pa se malo osvežila ob vodometih, s katerimi so zalivali park.

rimski most čez reko Guadiano

 Charles je odložil svoja očala na zelenico in si namočil glavo pod curkom, potem pa spregledal očala in jih pohodil ter zlomil okvir. Nadaljevanje poti je potem opravil na pol slep in za iskanje smerokazov sem bil odslej  pristojen v glavnem kar sam.

Po osvežitvi ob reki  sva odšla do alberga v Meridi in hospitalera prosila, ali smeva tam pustiti nahrbtnika, da bi si lahko ogledala mesto. Ko je slišal, da ne nameravava prespati v albergu, ampak tam samo parkirati prtljago, je povedal, da gre tudi on v mesto in da ne ve, kdaj se bo vrnil. Ker je bilo očitno, da je jezen in da ne mara najine prtljage, sva šla v mesto z nahrbtniki vred. Ko sva zagledala prijeten pub, sva vstopila in naročila pivo ter vsak po en orjaški bocadillo. Nato sva prijazno lastnico bara prosila, ali smeva pustiti svoja pretežka nahrbtnika za par ur pri njej. Takoj se je strinjala in najine nahrbtnike s palicami vred spravila v shrambo  med zaboje pijače.

mestni vrvež v Meridi, najin bar z deponiranimi nahrbtniki je na desni strani ulice

Midva pa sva kupila turistično karto za ogled mesta (12 eur) in poslikala vsak po kakih 100 slik tega  lepega in starega mesta. Trdnjava Alcazaba je res vredna ogleda, prav tako amfiteater, svetišče Diane, akvedukt, mestni muzej in tudi kak bar je vedno vredno obiskati. Okrog 14. ure popoldan sva šla nazaj v "najin" pub. Zgolj iz hvaležnosti (in malo tudi iz navade)sva požrla še vsak po en velik heineken, nato pa krenila naprej po poti usode. Ko sem zategnil pas nahrbtnika na bokih, pa se mi je pas strgal!! Kaj sedaj? Če pas na bokih ne bo zapet, bo vsa teža nahrbtnika na ramenih in tako ne bom prišel niti 10 km daleč....

In glej, 20 m pred nama je bil napis "repairing calzados" ali nekaj podobnega. Lokalček, kot so pri nas tisti, kjer delajo ključe, popravljajo pete na ženskih čevljih in podobno. Stopil sem v lokal in lastniku pokazal, kaj se mi je zgodilo. Razumevajoče mi je pokimal in rekel, da pravkar zapira, ker mora na kosilo in malo prespat. Čez nekaj minut bo nastopila siesta in to je v Španiji nepisan zakon, ki pa ga le malokdo upa kršiti. Takrat se počiva kje v senci, na dan pa Španci prilezejo zopet proti večeru, ko se shladi.   Naj se vrnem v lokal "tardes" - kao zvečer, pa bo pogledal, kaj se da storiti. Povedal sem mu, da sem peregrino in da bi tardes rad bil že v Aljucenu in da ne morem ostati do večera v Meridi. Zgleda, da sem se mu zasmilil dovolj, da je sklenil žrtvovati nekaj minut svoje težko zaslužene sieste. Bolj z rokami kot z besedami mi je uspel dopovedati, naj spraznim svojo mochillo (nahrbtnik), pa bo rešil, kar se rešiti da. In v trenutku sem zmetal vse svoje stvari (nekaj jih je bilo v plastičnih vrečkah, nekaj kar tako v razsutem stanju), na tla lokala in mu podal nahrbtnik čez pult. V par minutah je pas zašil, da še sedaj drži. Drži  bolj kot nov. Za delo je hotel dva evra in dal sem mu jih pet!

Pas se mi je utrgal 20 metrov pred njegovim lokalom in 10 minut, preden je zaprl. Pa naj še kdo reče, da Bog ne drži z mano! Oziroma z vsemi peregrinosi.

Nekaj minut po 15.uri sva kljub še vedno močni vročini odrinila iz Meride proti albergu v Aljucenu. Do tja je še dobrih 16 km poti in morala sva na pot, če sva želela priti do prenočišča še pred mrakom.  Prvi del poti je vodil po kolesarski poti ob močno prometni cesti. Asfalt je bil razbeljen in kar oddahnila sva si, ko sva po dobri uri hoje prišla do akumulacijskega jezera v Proserpini. To akumulacijsko jezero so zgradili že stari Rimljani in iz njega po akveduktu Los Milagros speljali vodo v več kilometrov oddaljeno mesto Emerita Augusta! Odvrgla sva nahrbtnike v senco pod drevesom in se kar v Adamovem kostimu vrgla v jezero. Upam, da se naslednji dan prebivalcem Meride voda ni zdela malce bolj slana kot običajno. Midva s Charlesom sva namreč pustila v njej kar precej švica....

Po tej prijetni in tudi koristni osvežitvi sva kot prerojena zašibala proti Aljucenu. Pokrajina je tod revna. Posejana je z redkimi hrasti, tla so suha, trava sežgana od vročine.

Malo pred Aljucenom sva s Charlesom prišla do podvoza pod avtocesto, kjer je bila za dva prsta debela senca in hlad, hlad. V senci sta že počivala dva kolesarska popotnika in tudi midva sva se jima pridružila za par minut.

Po tem zadnjem počitku sva potrebovala le še nekaj minut hoje do mesteca Aljucen. Danes je bila etapa dokaj dolga. Še zlasti zato, ker sva tudi po mestu Merida opravila kar lepo število kilometrov, ko sva si mesto ogledovala po dolgem in počez. Ves dan pa naju je spremljala vročina preko 40 stopinj!