16.etapa Fuenteroble de Salvatera - Salamanca 51,4 km, 24.9.2011

24.9.2011 16.etapa Fuenteroble de Salvatera - Salamanca  51,4 km 

Ta je bila zame zadnja etapa v prvem delu poti, Charles pa je nameraval nadaljevati Camino vse do Santiaga de Compostela. Sam sem se odločil, da bom Via de la Plato prehodil v dveh delih, tokrat prvi del od Seville do Salamance, drugi del od Salamance preko Ourenseja do Santiaga pa bom prehodil kdaj drugič.  

Zjutraj sva se s Charlesom dogovorila, da bova tega dne šla le do kraja San Pedro de Rozados, kar bi pomenilo dobrih 28 km poti. Že ob 08. uri zjutraj sva pričela korakati po ravnicah, ki od Fuenterobleja vodijo proti hribu Pico Duenas.

meseta

Zdaj sva že na Mezeti, veliki španski planoti, ki leži na precej veliki nadmorski višini, med 800 in 1000 metri.  V tem prvem delu je Meseta še precej razgibana, pot vodi navzgor in navzdol med redkimi hrastovimi gozdički. Kmalu po pričetku hoje naju prehitita dva španska kolesarja, ki sta prenočevala v istem albergu. Na pot sta krenila slabo uro za nama.

kolesarji na Caminu

Ob pol desetih sva na vrhu hriba Pico Duenas. Tam naletiva na velike vetrnice, s katerimi Španci proizvedejo lep del svoje elektrike. Španija z jedrskimi elektrarnami pridobi le okrog 23% vse elektrike, kar 69% pa iz okolju bolj prijaznih virov. Večino elektrike pridobijo iz obnovljivih virov - vodna energija, sonce, veter. Španija je odlično izkoristila energetsko politiko Evropske unije, ki obilno subvencionira investicije v obnovljive vire. Zgradili so izredno veliko vetrnih elektrarn, pri tem pa niso imeli prehudega odpora zelenih, ki pri nas uspešno ustavljajo vse tovrstne poskuse. Z vetrom pridelajo kar 24% vse elektrike! Z razvojem solarne tehnologije pa je zmeraj več površin v s soncem dobro obdarjeni Španiji pokritih s solarnimi paneli.
 

vetrnice na Pico Duenas

Po spustu s hriba Pico Duenas sva se znašla na neskončnih ravnicah Mesete. Tod še vedno prevladujejo pašniki, posejani z redkimi hrastovimi gozdički. Ponekod pa naletiva tudi na dehese - farme, kjer gojijo znamenite iberijske črne svinje. Iz njih izdelujejo znani iberijski pršut. ki je vsaj tako dobre kvalitete kot italijanski pršut.

dehesa - farma s prašiči

Počasi se med pašniki že pričenjajo pojavljati žitna polja.

žitna polja na meseti

Nekaj po dvanajsti uri v sončni bleščavi opaziva vasico sredi ravnine. To je najbrž že San Pedro de Rozados, saj danes na tej etapi ne bova našla drugih naselij.

San Pedro de Rozados

Do sem sva prišla izredno hitro, 28 km sva prehodila v dobrih 5 urah! Na začetku naselja naju pričakajo domačinke. Prva naju vabi v svojo hišo, kjer ima pripravljene postelje za romarje. Poveva ji, da greva najprej do cerkve in po žig v albergue, potem pa v bar na pivo. Kasneje se bova oglasila pri njej, da se bomo dogovorili za prenočišče. Pokaže nama, kje je njena hiša in odide. Takoj zatem naju naskoči druga ženica in naju želi peljati do svoje hiše, ker tudi ona oddaja prenočišča romarjem. Komaj se je otreseva, češ da še ne veva, ali bova sploh prespala v Rozadosu. Kreneva v vaško trgovino in si kupiva vsak litrsko steklenico piva. Nato se odpraviva do alberga, ki je blizu cerkve sredi vasi. Požigosava si romarske credentiale in se vpiševa v knjigo gostov. Hospitalera oz. oskrbnika alberga ni videti od nikoder. Charles na vsem lepem pravi, da bi rad še tega dne prišel do Salamance. Tam ima prijatelja, ki študira na univerzi po programu evropske izmenjave študentov Erasmus in rad bi preživel čim več časa z njim.

Malo se zamislim. Doslej sva prehodila dobrih 28 km, sonce pa močno pripeka. Vročina je preko 40 stopinj Celzija, najbolj vroči del dneva pa šele prihaja. Sonce najbolj močno žge od 14. do 18. ure, hladiti pa se prične šele po 19. uri popoldan. Do Salamance pa je še 24 km, kar pomeni dobrih 5 ur hoje. Ampak danes je zadnji dan zame in jutri bom lahko počival v Salamanci. To je veliko mesto, prepolno zgodovinskih znamenitosti in prav bi mi prišel prosti dan, da bi si vse to ogledal. Pokimam, da se strinjam in prav na hitro zmečeva stvari nazaj v nahrbtnike.

V najhujši dnevni pripeki odrineva na pot proti Salamanci. Glavi si pokrivava z mokrima brisačama, kateri ovlaživa pri vsakem vodnjaku, na katerega naletiva. Kljub temu sva oba dehidrirana, vso tekočino iz zalog sva porabila že v prvi uri hoje. Ob 14.30 uri sva v kraju Morille, slabih 20 km pred Salamanco.

kovinski kip ženske v vasici Morille

 Malo pred 18. uro na obzorju  zagledava obrise večjega mesta. Salamanca! A do tja je še skoraj eno uro hoje. Zadnji kilometri se mi silno vlečejo. Charles mi uide daleč naprej. Vendar me počaka pri mestnih vratih in skupaj poiščeva albergue, ki je v centru mesta.

Salamanca se že vidi v daljavi

Salamanca je lepo staro mesto, znano po svoji univerzi, katero je ustanovil kralj Alfonz IX že davnega leta 1134. To je četrta najstarejša univerza v zahodnem svetu, na njej danes študira preko 30.000 študentov z vsega sveta. Je vodilna univerza za poučevanje španščine.  Mesto je zaradi svoje bogate kulturne dediščine na seznamu UNESCA. Šteje okrog 230.000 prebivalcev in je drugo največje mesto v pokrajini Castilla y Leon. Večji od nje je le Valladolid, Burgos in Leon pa sta manjši mesti od nje. Salamanca je kakih 200 km zahodno od Madrida in le 80 km od  portugalske meje.

Salamanca - Convento de San Esteban

Salamanca - Plaza Mayor

Salamanca je bilo veliko naselje že v rimskih časih. Leta 712 so jo osvojili Mavri in tukaj ostali vse do leta 1085, ko jih je pregnal kastiljski  kralj Alfonso VI. Salamanca premore dve katedrali. Stara katedrala je bila zgrajena v 12.stoletju v romanskem slogu, Nova katedrala je bila zgrajena v 16.stoletju v gotskem slogu.

Salamanca - pogled s trga na Novo katedralo

V starem delu mesta pa je še cela vrsta cerkev, konventov, palač in univerzitetnih stavb, zgrajenih v obdobju od 12. do 19.stoletja. Vse skupaj predstavljajo izredno pomembno kulturno dediščino.

Casa de las Conchas (hiša školjk) - gotska palača iz XV.stoletja

univerza v Salamanci

Salamanca - ostanki mestnega obzidja

Zadnja etapa je bila ubijalsko dolga, vendar je moj sopotnik Charles iz Pariza na vsak način hotel biti zvečer v Salamanci, da bi srečal prijatelja, ki je študent v programu Erasmus in živi v Salamanci že par let.. Pa sva hodila od zore do mraka, le v San Pedru de Rozados sva si privoščila postanek za pivo in kosilo. Ker je bil zame to zadnji dan hoje, se nisem pretirano sekiral za napore. Naslednji dan sem si 
dobro odpočil, preden sem z vlakom odpotoval naprej v Madrid.

Povzetek:
24.septembra 2011 sem zaključil prvi del Camina Via de la Plata. Prehodil sem pot od Seville do Salamance in za teh 518 km porabil 16 dnevnih etap:

Sevilla -  Guillena  22,6 km

Guillena - Castilblanco de los Arroyos 17,5 km

Castilblanco - Almaden de la Plata 29,3 km

Almaden - Monesterio 36 km

Monesterio - Fuente de Cantos 21,6 km

Fuente de Cantos - Almazara 37,6 km

Almazara - Torremejia 34,4 km

Torremejia - Aljucen 32,7 km

Aljucen  - Alcuescar 20,8 km

Alcuescar - Caceres  37,3 km

Caceres - Embalse de Alcantara 31,5 km

Alcantara - Galisteo 39,5 km

Galisteo - Oliva de Plasencia (Caparra) 29,3 km

Oliva - La Calzada de Bejar 45,1 km

Bejar -  Fuenteroble de Salvatera  20,3 km

Fuenteroble - Salamanca   51,3 km .

Dnevni povpreček prehojene poti je bil 32,5 km. Večino etap sem prehodil skupaj s francoskim študentom Charlesom, ki je iz pomembne francoske plemiške družine, piše se La Motta. Nisva se ves čas držala za roko, včasih sva tudi po ves dan hodila vsak zase. A vsak večer sva zaključila v istem albergu in si izmenjala izkušnje s poti ter skupaj napravila plan za etapo naslednjega dne. Vreme je bilo ves čas lepo, le izredno vroče. Temperature so dosegale tudi do 46 stopinj Celzija. Zaradi tega sva s sopotnikom Charlesom pogosto ure najhujše vročine med 13 in 17. uro prebila v kakšni senci - na trati v mestnem parku ali v hladnem baru, če je bil pri roki.