Čeprav je sledila kratka etapa, sem vstal zgodaj in startal že nekaj pred 6. uro. Zunaj je bila še tema, iz prireditvenega prostora pa se je še vedno razlegala glasba. Španci prilezejo ven iz hladnih soban šele zvečer, nato pa ponavadi vztrajajo pri veseljačenju kar do jutra. Tam do 7. ure zjutraj v glavnem srečujem ljudi, ki so ponočevali celo noč. Marsikdo se vrača z lumpanja z avtomobilom.
Po slabem kilometru poti iz mesta je potrebno prečkati reko Huelvo. V vodniku piše, da je reka včasih prehodna peš, drugače pa je potrebno iti par sto metrov naprej do mostu, jo prečkati tam in se potem vrniti nazaj na pešpot. Poskusil sem prečkati reko v popotnih čevljih, a sem kaj kmalu stopil v pregloboko vodo in zmočil čevlje in seveda tudi nogavice. Ko sem se že obrnil, da bi šel do mostu, je mimo pripeljal očitno pijan voznik. Odprl je okno, mi nekaj zakričal in zapeljal skozi vodo. Videl sem, da je voda v reki globoka le kakih 15 cm.
Sezul sem čevlje in nogavice, prebredel tistih 40 metrov in se ponovno obul, pa je bilo opravljeno. Zvečer sem v albergu povprašal druge, kako so to opravili, pa so vsi povedali, da so šli preko mostu. Kaj hočemo, mladost je norost, čez vodo gazi, kjer je most :-).
Nadaljevanje poti je bilo nemarno. Najprej je pot vodila skozi industrijsko cono, kjer je bilo vse strahovito umazano. Smeti povsod - gradbeni odpadki, papir, cunje, steklenice, plastika, razbito pohištvo. Obupno, kaj takega pri nas vidiš le še na odpadu. Potem pa sem prišel na lepšo pot skozi nasade oljk in pomaranc. Vsi nasadi so med drevesi preorani, povsod so napeljane cevi za namakanje. Žal bodo pomaranče zrele šele decembra, tako da z rabutanjem ni bilo nič. Vsi nasadi so zagrajeni, pomaranče tudi z bodečo žico na vrhu.
V Castilblanco (po naše Beli grad) sem prišel okrog 11.30 ure.
Brez težav sem našel albergue pri mestnem stadionu, kamor me je usmeril lokalni policaj. A albergue se odpre šele ob 14. uri. Zaprti so tudi vsi lokali, tako trgovine kot bari. Tudi v tem kraju je lokalni praznik, dan svetnika San Abada. Procesija se vije skozi naselje, povsod lepo oblečena dekleta in možje na konjih. Zvečer bo še veselo.
Pa še sobota je. Šel sem v park na klopco v senci, pomalical iz nahrbtnika in se ulegel na klopco. V bližino so se počasi nakapljali še ostali peregrinosi, s katerimi sem se srečal prejšnji dan v Guilleni, pojavilo pa se je tudi nekaj tistih peregrinosov z gorskimi kolesi. Ob 14. uri je prišla hospitalera Jacqueline, prostovoljka iz Francije, ki vodi ta albergue. Vpisala nas je v knjigo, poštempljala naše credentiale (romarske potne lista) in nam pobrala po 5 evrov za spanje. Sledil je naskok na tuše, pranje prepotenih cunj in obešanje perila.
Ni komentarjev:
Objavite komentar