Zjutraj se spravim na pot ob 07. uri. Nad jezerom se še vlečejo megle, ko že hodim. Charles bo danes krenil na pot kasneje. Ponoči se ni naspal, saj se je prepozno odločil za pobeg iz spalnice, kjer je rogovilil španski smrčač. Pove mi, da me bo že dohitel tekom dneva. Če ne prej, pa se vidiva zopet zvečer v albergu. Oba sva planirala isti cilj - albergue v skoraj 40 km oddaljenem kraju Galisteo. Žal se nisem spomnil, da imam na stojalu za perilo obešenega še nekaj perila. Nahrbtnik je vsako jutro lažji za nosit kakor zvečer, zato sploh ne posumim, da mi kaj manjka. Žal sem opazil, da nimam nobene rezervne majice šele takrat, ko sem se hotel preobleči. Tedaj pa sem bil že dobrih 20 km oddaljen od Alcantare. Malo sem premišljal, ali bi se vrnil. To bi pomenilo en cel izgubljen dan, zato sem se odločil, da bom raje kupil manjkajoče stvari.
Ko se v dobri uri povzpnem na hrib nad jezerom, se na moji levi pojavi vasica Canaveral. Vasica je stisnjena pod hribi in še vsa v temi. Ljudje še spijo. Čez hrib pa pokukajo prvi sončni žarki. Ni lepšega, kot dočakati sončni vzhod nekje na poti, med vzponom na kak hrib. Ko pridem do začetka vasice, je že cel dan.
Na vrhu hriba pridem do nasada plutovcev. Debla so ogoljena, pred kratkim so jih oropali njihove kože. Španija je eden večjih pridelovalcev plute na svetu. Nadaljujem z vzpenjanjem in po dveh urah hoje sem na vrhu - tu je Alto de los Castanos, nadmorska višina 510 metrov. Od tu dalje je pot lažja, vodi po planoti.
Potem sem naenkrat obkrožen s čredo goveda, ki se prosto pase po teh planotah. Malo naprej srečam dve srni, ki mirno mulita suho travo in se sploh ne zmenita zame. V miru jih opazujem nekaj časa, potem odrinem naprej. Naenkrat na nebu opazim zanimivo znamenje. Zgleda kot puščica, ki mi kaže smer, kam naj grem. In res moja markirana pot zavija v smeri, ki jo kaže ta puščica. Najbrž gre za sledove letal, kondenz.
Ko pridem do kraja Grimaldo, me podhod vodi pod avtocesto A-66 na drugo stran. Sledi spust v dolino proti rečici Rio Lobos. V tem me dohiti Charles. Danes je v formi, samo pozdravil me je in že odhitel naprej. Naj le gre, danes mi ni prav do klepeta. Ob poti opazim nasade zanimive rastline z velikimi zeleni listi. Grem na polje, utrgam del lista in ga malo požvečim. Grozno je grenko. Tobak! V tej dolini je kar precej površin zasejanih s tobakom. Dohitim Charlesa, ki počiva v senci in me čaka. Od tu dalje greva zopet skupaj proti Galisteu.
Ura je že pol šestih popoldan, ko pred seboj opaziva obzidje mesta Galisteo. Mesto leži na manjšem griču, od koder obvladuje okolico.
Vstopiva skozi mestna vrata in poiščeva albergue. Ko se stuširava, kreneva na ogled mesta. Povzpneva se na mestno obzidje in z njega ogledujeva mesto. Galisteo je majhno mestece, šteje le okrog 2.000 prebivalcev. Mesto leži ob reki Rio Jerte, ki je pritok večje reke Rio Alagon. Mesto je bilo v starih časih mnogo bolj pomembno kot je danes, o čemer priča še vedno kompletno obzidje okrog celega mesta. Obzidje so zgradili mavrski osvajalci mesta, dokončano je bilo v XII.stoletju. Obzidje je odlično ohranjeno. Danes je mesto sedež poljedelstva, saj so vse površine v okolici mesta namakane z vodo iz vodnih zajetij na reki Alagon. Močna je tudi živinoreja, ker Galisteo leži v gričevnatem svetu.
Galisteo je bil pod mavrsko oblastjo od leta 711 do leta 1213. Tega leta ga je osvobodil kastiljski kralj Alfonz IX in kraj priključil kraljestvu Leon. Dolga leta je bil Galisteo skupaj z večjim mestom Plasencio, ki leži v bližini, zadnji branik kraljestva Leon proti Mavrom, ki so še vedno obvladovali jug Pirenejskega polotoka. Najbolj znan mestni objekt je stolp La Picota, zgrajen v XIV: stoletju, stolp je značilne osmerokotne oblike.
 |
| mestna vrata v Galisteu |
 | |
| mestno obzidje s stolpom La Picota |
 |
| po obzidju je speljana sprehajalna pot |
Ni komentarjev:
Objavite komentar