10.5.2012 A Laxe – Outeiro, 33,3 km

10.5.2012 A Laxe – Outeiro, 33,3, km , hoje 8 ur, od 7,30 do 15.30 ure, lepo vreme, 24 stopinj

Do Santiaga mi preostaja le še 16 km.

Camino Sanabres  

Danes je bilo zelo lepo vreme  in opravil sem eno izmed najlepših etap. Iz alberga sem krenil kar zgodaj, med prvimi. Za začetek je bil na vrsti precej strm spust v dolino rečice Rio Deza, kjer je v bližini kraja Taboada lepo ohranjen rimski most. Posnel sem nekaj slikc in nadaljeval pot brez večjega zadrževanja. Sledil je dokaj strm vzpon do vasice Taboada, nato sem korakal še nekaj kilometrov naprej do večjega mesta Silleda. Po poti sem obilno fotografiral, narava je bila res čudovita v teh jutranjih urah. V Silledi sem se spravil na zajtrk, čeprav še nisem bil lačen. Velika kava, tostadas, še ena kava. Ura je 10, gremo naprej. Od Sillede naprej se pot v glavnem ves čas spušča. Občasno se dvigne za par metrov, pa spet močneje navzdol. Hodim po jarkih suhih hudournikov, po kolovozih, ob lokalnih cestah. Včasih naletim na poljske poti, polne blata, čeprav že dva dni ni deževalo. Takrat, ko je padalo, so bili ti poteci najbrž neprehodni...

Po 4 urah hoje pridem do železniškega mostu preko reke Ulla, par kilometrov pred vasjo Ponte Ulla. Veličasten most! Po tipu gradnje je skorajda popolna kopija mnogo manjšega starega železniškega mostu, ki se plaho skriva globoko pod njim. Takrat  še nisem vedel, da bom ta razgled danes užival še dvakrat. Sledi strm spust vse dol do reke Ulle. Poslikam stari rimski most in nato se zatečem po nujno potrebno okrepčilo v prvi bar v kraju Ponte Ulla. Res sem si že zaslužil krajši počitek, ura je blizu ene popoldan in na poti sem domala že celih 6 ur.

Prijazno lastnico bara vprašam, koliko je še do alberga v Outeiru? 5 km, pravi, a pot gre ves čas v hrib. Po dveh pirih in obilni tapi (obloženi kruhki s chorizom), se počasi odpravim v albergue. Nikamor se mi ne mudi.

Ob 15.30 pridem v recepcijo alberga. Odprem nahrbtnik, poiščem mapo z dokumenti in želim izvleči romarski potni list. Ni ga. Prav, najbrž je v drugem predalu nahrbtnika. Ni ga niti tam. Morda pa je v denarnici? Ne, tudi tam ga ni. Sedaj zmečem vso vsebino nahrbtnika na tla in temeljito obrnem vsako vrečko. Credentiala ni nikjer. Hospitalera me začudeno gleda, kaj se grem. Povem ji, da sem prehodil celo Via de la Plato, do semle, do 16 km pred ciljem, da pa sem očitno tik pred ciljem izgubil vsa dokazila o opravljeni poti.

Pomislim, kje bi lahko ostal romarski pasoš? Nazadnje sem se ustavil kakih 5-6 km pred Ponte Ullo, v gozdu, kjer sem pomalical zadnje zaloge iz nahrbtnika. Morda mi je pasoš tam padel na tla, pa nisem opazil? Zmenil sem se z hospitalero, da mi je dodelila posteljo in mi dovolila, da odložim stvari v albergu. Potem sem se preoblekel v kratke hlače, oblekel tanko majico in vzel pohodne palice. Pa na pot. 10 km nazaj po prehojeni poti današnjega dne. Najprej 5 km spusta v Ponte Ullo. Tam sem šel v trgovino Dia, kupil pol litra coca cole, jo na eks popil in juriš na vrh hriba nad Ponte Ullo. Cca 300 višinskih metrov v slabi uri, potem pa še 2-3 km gor in dol do kraja Castro. Malo pred krajem Dornelas sem v gozdu našel mesto, kjer sem malical. Ob poti je namreč ostal olupek od banane. Pogledal sem malo po travi. In res, tam je ležal moj ubogi pasoš, skrit v knjigi - vodničku. Očitno mi je knjiga padla iz odprtega zgornjega žepa nahrbtnika, ko sem si ga zadegal na rame. Kaj morem, se pač zgodi. Kdor nima v glavi, ima v nogah.

Tri ure je trajalo, da sem se vrnil v albergue v Outeiru. Dve uri sem hodil, precej naglo, saj sem bil brez teže na hrbtu. In tisto preostalo uro? V Ponte Ulla sem šibal po ulici, ko zaslišim za seboj vzklik. Ozrem se – in tam je na vrtu bara sedel Jacques, žulil pipo in pil pivo. Kaj sem hotel, šel sem do njega, prisedel, skesano povedal, kako neumnost sem si privoščil in spil z njim dve rundi. Potem pa v hrib do svojega alberga.

Sedaj imam ravno malo časa, pa bi morda lahko skušal odgovoriti na vprašanje, ki mi ga zastavlja večina ljudi, ko jim povem, da grem na Camino v Španijo. Zakaj?

Zakaj je drugače čisto normalen človek pripravljen peš prehoditi 1000 km v enem mesecu?

V vseh vremenskih razmerah, v dežju, v vročini, po hribih in po neskončnih ravnicah, po asfaltu, po makadamskih poteh, po kolovozih, po blatnih stezicah, čez luže in mlakuže, po hudournikih navzgor in navzdol? Zakaj je pripravljen ves ta čas nositi 10-12 kg težak nahrbtnik, oblačiti in slačiti dežno pelerino po desetkrat na dan, prati nogavice in ostale cunje na roke, jesti hrano iz nahrbtnika in cele noči poslušati smrčanje vsaj 10 ljudi v skupni spalnici? Kaj je tisto, kar tisoče in stotisoče ljudi vsako leto znova privleče na enega izmed Caminov, ki potekajo širom po Španiji in tudi drugje po Evropi?

Ne smete pričakovati od mene kakega silno globokega odgovora. Ne znam svojih argumentov tako prepričljivo povedati, kot je to uspelo Nejcu Zaplotniku v njegovi knjigi Pot, niti ne tako močno, kot je hrepenenje alpinistov znal popisati sloviti francoski alpinist Lionel Terray v svoji knjigi Osvajalci nekoristnega sveta. A nekaj od tega, o čemer sta pisala onadva, gotovo žene tudi (skoraj) vsakega od pohodnikov, ki se lotijo Camina. Ne bi pa se rad zmazal tudi tako poceni, kot je to storil George Mallory, legendarni angleški alpinist, ki je na vprašanje, zakaj se tako trudi priti na Mount Everest, čisto po angleško lakonično odgovoril: “Zato, ker je tam!“

Ko pred pričetkom Camino ob pridobitvi potnega lista za romarja izpolnjuješ vprašalnik, je v njem tudi vprašanje, kakšen je tvoj motiv za hojo po Caminu. Ponujene so tri možnosti – religiozni motivi, spiritualni motivi in kulturni motivi. Zase lahko mirne duše trdim, da religiozni motivi niso prisotni. Prav tako me spiritualni motivi ne zanimajo kaj prida. Torej bi lahko rekel, da Camine prehodim zaradi kulturnih motivov. V določeni meri to gotovo drži. Španija je Camino de Santiago (kar najbrž predstavlja zbir in krono vseh Caminov), uvrstila v svojo kulturno dediščino in ga postavila pod zaščito UNESCA in to že leta 1987. Dejstvo je, da na poti po Caminu spoznavaš zgodovino in sedanjost Španije, obiskuješ cerkve, samostane, muzeje, katedrale, puščavniška zavetišča, kapele in druga pomembna poslopja iz španske zgodovine. Ogledaš si nmogo kipov, oltarjev, slik in spoznavaš špansko kulturo. Spoznavaš njihove tradicije, običaje, šege in navade. Spoznavaš njihovo prehrano, kulinariko, vina in drugo. Pogovarjaš se z ljudmi, počasi se učiš njihovega jezika. In vedno bolj jih spoštuješ, ko opazuješ njihov trud v boju z naravo. Vročine na španski planoti so neznosne in brez namakanja bi sežgalo vse. Polja in nasadi so polni kamenja, zemlja je marsikje prav borna. Ampak kulturni elementi še zdaleč niso vse, kar te žene znova in znova na Camino.Ne pravijo zaman - "Enkrat romar, vedno romar!"

Poznam dve skupini ljudi, ki jim je blizu tak način življenja, kot ga doživljaš na Caminu. Kdo je tisti, ki je rad ves dan v gibanju, v naravi? Ki si zastavi vsak dan znova določen cilj – vrh, sedlo, kočo ali kako drugo točko v naravi. Ki je pripravljen preživeti ves dan ob hrani in pijači, ki jo prinese sam v nahrbtniku. Ali pa ob topli enolončnici v skromnem zavetišču, kjer potem prespi noč v svoji spalni vreči. To so seveda planinci! Le da vsaj v Sloveniji planinske ture trajajo največkrat samo dan ali dva. Ko je dosežen vrh, se drugi dan večina od nas vrne domov. Za planinske ture tudi praviloma skrbno izbiramo vreme. Če je dež, ponavadi večina od nas raje ostane doma, v zavetju. Camino pa lahko traja ves mesec ali celo več. Šele po nekaj dneh se pojavijo prvi žulji. Vremena ne moreš izbirati. Treba je naprej, pa četudi padajo prekle z neba. V vsakem albergu lahko ostaneš samo eno noč, izjemoma dve, če huje zboliš. Dobri planinci so zanesljivo ena od skupin ljudi, katerim bi hoja po Caminu znala biti zelo všeč.

Druga taka skupina so taborniki ali skavti. Tudi ti so navajeni biti ves dan v naravi. Znajti se morajo v vseh okoliščinah. Morajo znati poiskati toplo zavetje za čez noč (albergue), poiskati pitno vodo (vodnjak, tiendo ali bar). Zakuriti morajo znati ogenj tudi v dežju, z eno samo vžigalico, skuhati večerjo iz sestavin, ki jih sami naberejo oz. najdejo. Nakup živil v majhni tiendi (trgovinici) z lastnico, ki ne razume ničesar razen španščine, niti pantomime ne, zna biti prav zabavna reč. Skavti se ukvarjajo z orientacijskimi pohodi, kar zna biti prav uporabna izkušnja na križiščih, kjer bi po vseh pravilih morala biti kaka rumena puščica, pa je ni! Poleg tega so tovariški drug do drugega, pomagajo si z nasveti, drobnimi uslugami, dobrimi deli. Zvečer posedijo skupaj ob tabornem ognju, se pomenijo o opravljenem delu (prehojeni poti) in delajo skupne načrte za naslednji dan (naslednja etapa). Meni je ta ideja pohodništva še najbližja ideji taborništva. In morda se prav zato tako rad vračam na Camino znova in znova. Ker je biti tabornik tudi v zrelih letih prav zabavna reč. Tako, to je moj odgovor.

Najbrž ima vsak caminero svoj odgovor. Precej podoben mojemu ali pa čisto drugačen. In prav je tako. Na Caminu je prostora za vse nas, takšne ali drugačne.