26.4.2012 Calzada de Valdunciel – Villanueva de Campean, 33 km

26.4.2012 Calzada de Valdunciel – Villanueva de Campean, 33 km, 8 ur (08-16)

V četrtek zjutraj sem vstal že ob 6. uri. Ponovno sem zamenjal papir v čevljih in preveril, ali imam suhe vse cunje. Nato sem pogledal še vremensko napoved na TV. Slabo vreme z dežjem bo trajalo vse do nedelje, najbrž še naprej. Temperature zjutraj okrog 3-4 stopinje, čez dan največ 15. A to še ni najhuje. Najhujše je blato. Španska zemlja je rdečkasta, mastna ilovica. Smo dva koraka narediš po blatni poti, pa imaš pol kile blata na vsaki nogi. Zato bom skušal v dežju čimveč prehoditi po asfaltnih poteh, na camino pa bom šel, ko res ne bo šlo drugače. Tja do Zamore itak poteka Camino ves čas ob cesti N-630.

Na pot sem krenil ob 08. uri. Prvih 5-6 kilometrov sem tako prehodil kar po glavni cesti. Hostal El Pozo namreč stoji ob glavni cesti in nisem maral iti ponovno mimo alberga, v katerem nisem dobil prenočišča.

Calzada de Valdunciel - hostal El Pozo je na desni ob glavni cesti

Že po prehojenih treh kilometrih sem na blatni poti na svoji levi opazil dva romarja. Ko sta opazila, da jaz hodim po asfaltu, sta tudi onadva prešla na mojo varianto. Spoznali smo se in se malo pomenili o izkušnjah s Camina. Onadva sta Rony in Nelly De Jong, iz Nizozemske. Prvič sta bila na Caminu že leta 1994, seveda na Camino Frances. Camino Via de la Plata hodita sedaj drugič, prvič sta ga prehodila leta 2004, varianto preko Ourenseja. Letos bosta šla samo do Astorge, nato morata domov. Lani sta bila prostovoljna hospitalera v Roncesvallesu za 2 tedna, letos jeseni bosta ponovno tam. Prehodila sta tudi Camino Norte, pot iz Valencie, portugalski Camino od Lizbone in Camino Primitivo. Stara mačka, pa tudi zavidljiv tempo sta ubirala. Oba sta kar nekaj let starejša od mene, Nelly je drobna, v višino največ 1,60 m. Pa je diktirala tak tempo, da sem mu le s težavo sledil.

v bližini gradu Castillo de Buen Amor pri kraju Topas

Nizozemca Rony in Nelly De Jong

Onadva sta se prva ustavila za krajši počitek. Do prvega kraja na današnji poti je celih 20 km, brez enega samega lokala ob poti. Ni barov, ni trgovin, ni pijače in ne kavice. Še dobro, da sem zjutraj v hostalu naročil cafe grande. Kmalu sem opazil zavetje na avtobusnem postajališču pri neki veliki jetnišnici (zvečer sem na internetu ugotovil, da je to zapor - Centro penitenciario Topas).  Stopil sem do nadstreška na postaji, odložil nahrbtnik in si privoščil malico. Včeraj sem si kupil malo choriza (salama z rdečo papriko) in pršuta ter štruco francoskega kruha. Medtem ko sem se krepčal, sta Holandca že prišibala mimo in mi zopet ušla naprej.

Zanimivo mi je bilo, kako v Španiji na dolgih ravnih cestnih odsekih uredijo zavijanje v levo. Zelo nevarno je namreč stati na sredi ceste z vključenim levim smerokazom in čakati, da se sprosti promet nasproti. Lahko te od zadaj kdo spregleda in se ti zabije v zadek. Zato so Španci na desni strani ceste napravili odstavni pas, podoben polovici krožišča. Vozilo, ki želi zaviti v levo, zapelje v desno dol z vozišča in se z vožnjo polkrožno postavi pravokotno na vozišče. Ko se prepriča, da je prosto na obeh straneh, zapelje preko vozišča na cesto nasproti. In tako ni izpostavljeno, dokler čaka, da bo promet nasproti ponehal. Dobra ideja!

Po dobrih 4 urah hoje sem prišel v kraj El Cubo del Vino. To naj bi bil sedež vinorodne pokrajine, vendar sem ob poti opazil le malo vinogradov. Vsi vinogradi so stari, v obliki grmov ali še bolje - štorov, ker so že obrezani.

Polja so zorana. Veliko je oljne repice, še več pa žita, ki je ponekod že visoko do kolen.

Kraj El Cubo je majhno gnezdo, premore albergue, nekaj barov in dve, tri trgovinice. V eni izmed njih sem obnovil zaloge hrane in pijače za po poti. Na vaški tržnici sem kupil še nekaj banan in jih pri priči pojedel. Poslikal sem vaško cerkvico in stopil do alberga. Bil je še zaprt, zato z žigom ni bilo nič. Čakati pa se mi ni dalo, zato sem nadaljeval pot kar brez štempljanja.

spominska plošča, ki pravi, da je tod hodil leta 220 Hanibal s svojimi sloni

Ura je bila okrog 13. ure, ko sem se odpravil iz El Cuba. Ni deževalo in treba je bilo izkoristiti tako vreme, saj je napoved slaba za vse dni naprej. Do naslednjega alberga v kraju Villanueva de Campean je 13 km, to se da prehoditi v slabih 3 urah. Pot do tja je bila zelo lepa. Na desni sem v glavnem ves čas imel železniško progo, na levi pa so bile posamezne velike kmetije.

pot je dobro označena z granitnimi kamni

polja v glavnem namakajo

Ob prihodu v vas sem takoj opazil na desni strani ceste privatni albergue.

rimski miljni kamen pred vasjo Campean

vas Villanueva de Campean

V mojem vodniku piše, da je cena 10 evrov, zato sem najprej obiskal bar, kjer je za šankom delala lastnica alberga. Povedala je, da je znižala ceno na 6 evrov, zato sem se odločil, da bom ostal kar pri njej. Albergue je dokaj čist, ima tudi električne radiatorje, da smo se lahko malo pogreli in sušili cunje. Ker v vasi ni trgovine, v albergu pa je le mikrovalovna pečica, sem se odločil, da bom danes vzel menu del dia v baru. Enako sta se odločila Nizozemca Rony in Nelly. Večerjali smo skupaj, po večerji smo napravili še skupno fotografijo.

bar v Villanuevi de Campean - Nelly in Rony

 Za ceno 9 evrov sem dobil salato mixta, svinjski zrezek s pomfrijem in majhen puding za sladico. Poleg še kruh in buteljko črnega vina. Zmazal sem vse to in se šefici bara zahvalil za imenitno kosilo. Nato sem v šali rekel, da mi sedaj manjka samo še internet. Pa je odvrnila: „No problemo!“. Šla je domov, kar čez cesto, vključila računalnik in mi prinesla geslo za prijavo na njen računalnik. Pa sem iz hvaležnosti naročil povrh tiste buteljke še dva kozarca vina. Ker sem imel dobro podlago, se me vino sploh ni prijelo. Malo sem počistil svoj poštni nabiralnik in sosedu Mladenu napisal nekaj prošenj, kaj naj postori v moji odsotnosti. Medtem je pričelo rositi. In deževalo je nato vso noč. In tudi ves naslednji dan. Na TV sem počakal še na vremensko napoved. Slaba, še slabša kot včeraj. Dež, povsod dež. V Madridu sem na okoliških vrhovih videl sneg. Pa najbrž niso višji kot kakih 2000 m. Upam, da ne bo snega na vrhovih, ko pridem v hribe v Galiciji. Potem bodo temperature res nizke. Danes je bilo čez dan okrog 10-12 stopinj. Samo. Takega mraza v Španiji še ne pomnim. Res pa je, da sem večinoma hodil po Španiji jeseni, ko je topleje.

Zvečer sem se spravil pod tuš, nato pa takoj v spalno vrečo. Prijetno je bilo zaspati ob škrebljanju dežja, ki je pridno padal vso noč.