05.05.2012 A Gudina - A Laza, 35 km

Start ob 07.45 uri, prihod v A Lazo ob  16. uri, hoje dobrih 8 ur. Od Salamance sem prehodil že
 315 km, do Santiaga mi preostaja še šest dni oziroma cca 154 km.  Dež. Včeraj je bila kar solidna vremenska napoved, samo 80 % verjetnosti, da bo deževalo na delu poti, ki jo moram prehoditi.

http://caminodesantiago.consumer.es/etapa-de-a-gudina-a-laza

Danes sem imel res srečo. Deževalo je samo trikrat. Prvič dobro uro na začetku poti, drugič dobri dve uri na koncu poti. In tretjič, kake tri ure med začetkom in koncem poti. Vmes je parkrat za par minut prenehalo. In dvakrat ali trikrat je celo malo pokukalo sonce na plan. Sem že skoraj pozabil, kako zgleda....

Zbudil sem se ob 6. uri in najprej stopil k oknu pogledat, kakšno je vreme. Ni deževalo, bogu hvala. Na hitro sem zaključil opravke v kopalnici, pobral papir iz čevljev in spakiral nahrbtnik. Potem sem si pripravil skromen zajtrk in ob 7.15 sem bil pripravljen za odhod. Ko sem stopil iz hostala na ulico, se je uscalo. Očitno je bog dežja čakal samo še name! Ko sem šel po mestu A Gudina navzgor, je rosilo. Pa sem rekel: "Ok, Rosa, če si čakala samo name, da začneš rositi, grem zdaj še na kafe v bar O Peregrino, ker se mi nikamor več ne mudi. Ti pa lepo počakaj zunaj, kot se za dežek spodobi!". Rosa se je strinjala in šel sem na jutranjo kavico. Vendar, ko sem se čez kakih 20 minut vrnil na ulico, tam ni bila samo Rosa, ampak tudi njeni dve starejši sestrici, Ploha in Nevihta. Skupaj smo hodili po asfaltni cesti  dobro uro navkreber do vasice Vendo do Teresa, ves čas na višini okrog 1060 do 1080 metrov. Ko sem prišel na greben, je dež pomalem ponehal in naslednjo uro je padalo le občasno. Trenutke, ko se je deloma zjasnilo, sem izkoristil, da sem delal fotografije. Razgledi s sedla so bili zares enkratni in spet mi je postalo žal, da prejšnje dni nisem mogel uživati v razgledih.

Prvi današnji cilj je bila 20 km oddaljena vasica Campobecerros. Vmes od A Gudine ni ničesar pametnega (beri - ni bara!). Do tja sem porabil dobre štiri ure in pol hoje. Občasno je rosilo, včasih je posijalo sonce in takrat sem fotografiral. Enkratni razgledi po Galiciji. V revni planinski vasici Bolano sem se še zadnjič dodobra dvignil nad 1000 m, potem je sledil spust v dolino, kjer čepi malo večji kraj Campobecerros. Po dobrih štirih urah hoje sem že potreboval malo počitka, zato sem zavil v bar na hmeljev napitek. Otro mas!

In potem naprej. Še tri ure hoje do albergua v A Lazi. Sprva malo navkreber, potem pa ves čas navzdol. Vasica Bolano je na 1075 m, A Laza pa na 470 metrov nadmorske višine. V vasi O Eiras, dobrih 6 km pred Lazo je bilo tako prijetno počivališče, da sva se z Jacquesom ustavila in napravila pavzo za malico. Malo kruha, malo sira, malo klobase chorizo in kaplja vina, pa je južina tu. Ko sva začela hoditi naprej, se je ulilo in padalo je ves čas do najinega prihoda v A Lazo. Tam je on šel v hostal, jaz pa v albergue.

V albergu sem okupiral posteljo v pritličju (te so vedno najbolj iskane), izbral sem si pozicijo poleg okna in z veliko prostora za odlaganje stvari iz nahrbtnika. Sledilo je tuširanje z vročo vodo, filanje časopisa v povsem premočene čevlje in pranje nogavic. Po teh nujnih opravkih je romar prost. In če je romar prost, gre kam? V bar, jasno! Poiskal sem takega s pirom na pipi ( a cana po špansko) in z wifijem. In zdajle sedim ob pivcu ter pišem dnevnik za vas, ki lepo sedite na toplem v vroči Sloveniji.

Kaj vse bi dal za dva zaporedna sončna dneva tukaj....