6.5.2012 A Laza – Xunquiera de Ambia,
32,7 km, hodil 7,30 ure, od 8,15 do 15.45 ure.
So far so good! Kljub sorazmerno
slabemu vremenu se zaenkrat uspešno držim planiranega tempa. Za
6.5. sem planiral spanje v kraju Xunquiera de Ambia in res bom nocoj
prenočil v albergu v tem kraju.
Doslej sem od Salamance prehodil 344
km, do Santiaga mi preostaja še 145 km. Naslednji planirani postanki so: v ponedeljek Ourense
– do tja je 22,2 km, v torek Cea – 22,1 km poti, A Laxe
– 37,3 km v sredo in Outeiro - 33,3 km v četrtek. Potem mi za
petek preostane le še 16,3 km do Santiaga de Compostela. Tudi vreme
se počasi izboljšuje. Danes je malo rosilo le na vrhu hriba
Albergueria, 970 m visoko. Res deževalo pa je le zadnjo uro, ko sem
se že spuščal od Cime de Villa proti Xunquieri. Prava nevihta pa
se je razvila ob 17. uri, ko sem bil že varno spravljen v albergu.
Le v par sto metrov oddaljen bar ni mogel nihče izmed nas, ki smo vedrili v albergu,
preveč je padalo. No, pa je tudi ponehalo kaj hitro. Bar, here we come!
Iz alberga v A Lazi sem danes odšel
zadnji, zato sem moral zakleniti albergue in odnesti ključe na
lokalno postajo Proteccion Civil. To je uniformirana služba, najbrž
nekaj vmesnega med našo civilno zaščito in mestnimi redarji. Tukaj
v Galiciji pokrajinske oblasti kar dobro skrbijo za alberge. V
glavnem so zelo lepo urejeni, dobro vzdrževani in v vseh velja
enotna cena 5 eur za nočitev. Povsod tudi dobiš papirnato rjuho, s
katero si pokriješ jogi, preden nanj daš svojo spalno vrečo.
Včeraj ob prihodu v A Lazo sem se moral najprej javiti na tej
lokalni postaji Proteccion Civil, kjer so me popisali, mi pobrali 5
eur in dodelili rjuho, za odškodnino pa so mi pritisnili žig v
romarski credential.
Sama pot danes mi je bila prav pisana
na kožo. Najprej 3 kilometri skoraj po ravnem do vasice Soutelo
Verde. Mimogrede, v tej vasici je na steni ene izmed hiš napis TITO
– najbrž gre za kakega lokalnega Tita, ne našega bivšega
predsednika. A kdo ve, morda pa le? Ne, ne. V španščini se beseda Tito ljubkovalno uporablja tudi za strica. Stricu se reče tio, ljubkovalno pa Tito. S kar hitro hojo sem se dodobra
ogrel, ko se je v vasi Tamicelas pričel dokaj strm vzpon na skoraj
1000 m visok hrib Albergueria.
Do vasi z enakim imenom Albergueria, ki
leži na višini 900 m, sem prišel po treh urah hoje, malo po 11
uri. Po poti sem pridno dohiteval in prehiteval peregrinose, ki so
startali iz alberga pred menoj. Do vasice sem jih nanizal vsaj 6. V
tej vasi je odličen bar z imenom Rincon del Peregrinos. Že ko sem se mu bližal,
sem iz bara zaslišal odlično glasbo. Beethoven! Ko sem vstopil, je
sledil Chopin. Lastnik je starejši, zelo uglajen gospod. Prostor je
res namenjen predvsem romarjem. Vsaka stena, vsak steber, ves strop je prekrit
z Jakobovimi školjkami, na vsaki školjki je datum in podpis enega romarja.
Tudi meni je lastnik dal prazno školjko in me prosil, da se
podpišem in dodam datum. Ko je videl, da sem v spominsko knjigo
napisal, da sem iz Slovenije, mi je pokazal, da ima na steni obešeno
tudi slovensko zastavo. Menda mu jo je pustil eden izmed Slovencev,
ki so se ustavili pri njem že pred leti. Naročil sem kavico z
mlekom, ki je bila odlična, ter plastenko vode. Kar ostal bi še
tam in poslušal glasbo, a je bilo treba naprej.
Na nebu so se pričeli zbirati temni
oblaki in najbolje bo pohiteti, da opravim čimvečji del poti po
suhem. Od vasice do vrha hriba Monte Talarino, kjer je postavljen
velik križ, je še kake 3 km ne preveč zahtevnega vzpona. En del
poti poteka kar po asfaltni cesti. Na ta Monte Talarino se je danes
povzpelo tudi veliko kolesarjev z dirkalnimi kolesi. Zgleda, da je za
španske rekreativne kolesarje ta hrib nekaj takega kot Vršič za
naše. Sledil je spust v dolino na drugi strani hriba. Pot je
skalnata in ker je na vrhu malo rosilo, so bile skale zelo spolzke.
Treba je bilo res paziti, da se nisi podričal po njih in se
potolkel.
Ko sem po slabi uri spuščanja v
dolino prišel v kraj Vilar de Barrio, je bil čas za drugi počitek
tega dne. Zavil sem v bar in zopet se je ponovila ista slika, kot že
dvakrat poprej. V baru je sedel Jacques, jedel bocadillo s pršutom
in pil pivo. Pridružil sem se mu ter naročil pivo a cana (točeno).
Po krajšem postanku sva skupaj nadaljevala pot. Dva kilometra do
kraja Boveda je minilo prav hitro, potem pa je nastopila izredno
dolga ravnina preko polja do naslednje vasi – Bobadele. Vleklo se
je več kot eno uro, zgledalo je nekaj podobnega kot če bi iz
Ljubljane šel peš na Ig. Tam sva dohitela Nemca Hansa Fischerja iz Dortmunda,
ki je ves čas hodil kakih 500 m pred nama, z enakim tempom ves čas.
Ko smo prišli do vasice Padron, se je ulilo. Hitro sem opravil z
manjšim vzponom in se skoraj s tekom spustil proti Xunquieri, ki se
je pokazala v dolini pod menoj. A kljub temu sem bil ponovno moker.
Jacques in Hans sta v teh zadnjih 3-4
km krepko zaostala za menoj . Bil sem že stuširan, ko sta prišla skupaj v albergue.
Danes je nedelja in na Via de la Plati
se je pojavilo kar precej Špancev. Ker se bliža zadnjih 100 km pred
Santiagom, se zna zgoditi, da bo nastal problem s prostimi posteljami na zadnjih nekaj
postankih. Še dobro, da bom ta del Camina prehodil med tednom, ne
čez vikend.
Včeraj nas je bilo v albergu v A Lazi
8 ali 9 peregrinosov, še trije ali štirje romarji pa so spali v
hostalu. Danes pa je albergue v tej Xunquieri (izgovori se Šunkjera)
že ob 16. uri popolnoma zaseden, pa ima kar 24 postelj. Ne vem, od
kod so se vzeli vsi ti dodatni romarji? Prehiteli na romarski poti me
zanesljivo niso, razen morda po cesti z busom ali taxijem?
Po poti sem se pogovarjal z Jacquesom o španskih jezikih. Povedal je, da imajo Španci vsaj 4 glavne jezike. Osnovni je kastiljščina, to je španščina, kot jo govorijo po vsem svetu. Poleg tega imajo svoj jezik Baski. Katalonci v okolici Barcelone govorijo catalan – katalonščino. V Galiciji pa obstaja jezik gallega – ki je nekaka mešanica med španščino in portugalskim jezikom. Galicija je pač območje, kjer se mešajo španski in portugalski vplivi. Tako, dovolj pisanja imam za danes. Moram iti v bar kaj pojest. V nahrbtniku nimam nobene zaloge več, tiende pa so ob nedeljah cerrado – zaprte
Po poti sem se pogovarjal z Jacquesom o španskih jezikih. Povedal je, da imajo Španci vsaj 4 glavne jezike. Osnovni je kastiljščina, to je španščina, kot jo govorijo po vsem svetu. Poleg tega imajo svoj jezik Baski. Katalonci v okolici Barcelone govorijo catalan – katalonščino. V Galiciji pa obstaja jezik gallega – ki je nekaka mešanica med španščino in portugalskim jezikom. Galicija je pač območje, kjer se mešajo španski in portugalski vplivi. Tako, dovolj pisanja imam za danes. Moram iti v bar kaj pojest. V nahrbtniku nimam nobene zaloge več, tiende pa so ob nedeljah cerrado – zaprte
Ni komentarjev:
Objavite komentar