Ta etapa je dolga kar 36 km, zato sem se odločil za zelo zgoden odhod iz alberga. Res sem vstal že ob 4.45 uri, pobral nahrbtnik in spalno vrečo ter se na dvorišču alberga dokončno pripravil za odhod. Tako nisem preveč motil drugih romarjev, ki so želeli še nekaj časa spati.
Prvih 15 km je pot vodila skozi živinorejsko pokrajino. Pašniki na obeh straneh poti, na njih posejani redki plutovci in hrasti. Pod hrasti sem slišal kruljenje črnih prašičev, ki so se basali s slastnim želodom. Pot je vodila skozi kmetije oz. dehese in neprestano sem se ukvarjal z vrati. Odpiral sem lese in jih na drugi strani kmetije ponovno zapiral. Pri nekaj kmetijah so do mene pritekli psi in se dobrikali. Enega pa sem se kar ustrašil. Bil je velik kot tele. A tudi prijazen, tako da je srečanje minilo brez težav. Ker je bila še noč, luna pa visoko in v polni fazi, sem občasno ugašal svetilko. In to sem ponovno plačal. Spregledal sem odcep potke v levo in nadaljeval kak kilometer naravnost, dokler nisem prišel do zaprtih vrat neke farme. Potem sem se vrnil in luči nisem več ugasnil vse do dnevne svetlobe.
Po 15 km sem prišel v naselje El Real de la Jara. Ura je bila 8 in nekaj minut čez, zato je bilo že svetlo in lokali odprti. Prva hiša na desni v naselju je bil albergue. Vzel sem credential in skušal najti koga, da bi mi ga požigosal. Nisem našel nikogar, ki bi sploh razumel, kaj hočem. Zato sem odšel naprej po mestu. Najprej sem v prvem simpatičnem baru spil kavo z mlekom, nato pa sem staknil pošto. Kupil sem znamke in vrgel v nabiralnik kartice, ki sem jih nosil še iz Seville. Potem sem se odpravil do gradu, ki je kakih 500 m iz mesta in morda 50 m višinske razlike nad mestom.
Medtem je do gradu prišel tudi Francoz Charles in skupaj sva si ogledala grad. Ko sva prišla nazaj v mesto, sem ugotovil, da sem v prvem baru, kjer sem kofetkal, pozabil svoj sombrero. Odpravil sem se nazaj po klobuk in lastnik bara se je sladko nasmejal, ko me je po dobri uri zopet videl pri sebi. Da sem se odkupil za hrambo klobuka, sem naročil še eno pivo, potem pa krenil naprej proti Almadenu.
Sledilo je še dobrih 10 km prašne makadamske ceste med kmetijami in pašniki. Ovce z različnimi žigi, krave z ogromnimi rogovi, črni prašiči.
Ura se je že bližala poldnevu in postajalo je vse bolj vroče - 35 stopinj. Na obzorju se je pokazala avtocesta, na njej pa bencinska črpalka s trgovino in barčkom. Zgleda, da je še cisto nova, ker ni omenjena v nobenem vodniku . Tam je omenjena samo futuristicna puščavniška kapela, ki pa me tokrat ni kaj prida zanimala. Bolj so me pritegnile steklenice v trgovini poleg pumpe.
Zadnjih 10 km poti je bilo zelo napornih. Potka je prvih nekaj kilometrov vodila po mladem evkaliptovem gozdičku, stisnjenem med avtocesto in regionalno cesto. Sence skorajda ni nudila. Vročina pa je kar naraščala.
Albergue v Monesteriu je še čisto nov, odprt je šele dober mesec. Sobe so majhne, zavetišče ima le 3 sobe s po 4 ležišči. Kuhinja je lepo opremljena, samitarije zelo čiste. Oskrbnik je zelo prijazen in večkrat na dan pride povprašat, ali še kaj rabimo. Cena je zmerna - 10 eur. V hladilniku so predhodni romarji pustili vino, pivo, sadje, kuhane špagete. S Charlesom sva takoj popila tisti liter piva, zvečer pa sem v hladilnik postavil novo steklenico za tiste, ki pridejo jutri. Danes nam je uspelo do sem priti le trem - Charles, Dominic in jaz. Vsi ostali so prišli le do El Real de Jara. Najbrž jim ne bo več uspelo, da nas še dohitijo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar